Mislim, da se novi predsednik že takoj na začetku »malo« norčuje iz nas in nam hkrati dokazuje, da mu star način razmišljanja in dela nista tuja. Nasprotno. Prihod na oblast, medsebojna kupčkanja in kadrovske poteze kažejo na staro načelo: »Privatizacija oblasti je dogovorjena. Vsakdo naj skrbi za svoj vrtiček in tudi sam lahko delam, kar hočem. Postavitev državnega sekretarja je v mojem interesu in v moji pristojnosti.« Torej ne v interesu ljudi. Če so to res najboljše izbire, potem je v Sloveniji glede nepogrešljivih kadrov res kriza. Tako glede predsednikov vlad kot ministrov, državnih sekretarjev in drugih.

Nič novega torej in »dober« signal za v prihodnje, saj si je treba zagotoviti podlago za prihodnjo politično potezo s sedanjim političnim nasprotnikom iz SDS, če slučajno sedanji partnerji ne bodo več ustrezni. Očitno Šarec računa tudi na to, da državljani stvari hitro pozabljajo. Poteza skratka, ki ni v čast predsedniku vlade, ki že takoj na začetku svoje oblastne poti utrjuje položaj za večno kroženje večnih demokratično izvoljenih politikov. Novih, ki se še učijo, in starih, ki že znajo zavajati.

Očitno doslednost ni ravno vrlina novega predsednika. Tudi žuganje sodelavcem s prenehanjem »tvitanja v afektu« se ne zdi posebej učinkovito. Če so to prvi koraki v neko smer, ki naj bi bila nova, se resno bojim, da smo že na samem začetku zgrešili cilj, pot in način. Pa tudi izvoljene oblastnike, ki se očitno učijo na nas, živih ljudeh.

Miloš Šonc, Grosuplje