Pisateljica in publicistka Zofka Kveder (1878–1926) velja za prvo slovensko literarno klasikinjo in eno naših zgodnjih feministk. A pot avtorice, ki je med drugim napisala zbirko črtic Misterij žene (1900), roman Njeno življenje (1914) in dramo Amerikanci (1908) ter se kot prva literarna ustvarjalka vmešala med kanonizirane slovenske avtorje v šolska berila, seveda ni bila lahka.
Prvič lastna soba
Po ljudski šoli na Blokah jo je družina – nasilen oče in pobožnjakarska mati – poslala v Ljubljano, kjer je leta 1893 končala šolanje pri uršulinkah. Po vrnitvi domov jo je odsotnost kulturnega življenja spodbudila k odločitvi, da sprejme službo pisarke v Kočevju – ta pa ji je prvič v življenju prinesla tudi lastno sobo, ki si jo je marsikatera ženska, tudi Virginia Woolf, v tistem času le težko privoščila. Zatem je službovala še v Ljubljani, kjer je začela s pisateljevanjem, pa tudi z dopisovanjem s kasnejšim soprogom Vladimirjem Jelovškom, in zatem v živahnem Trstu, kjer za prvi slovenski ženski časopis Slovenka že pisala o socialnem položaju žensk.
Na študiju v švicarskem Bernu je zaradi finančnih težav ostala le en mesec in se nato za nekaj let preselila v Prago. Ob rojstvu prve hčere in moževi nezvestobi se je intenzivno posvečala pisanju prvenca Misterij žene, sebe in otroka pa preživljala z novinarskim delom, in to tako v slovenščini kot hrvaščini, češčini in nemščini, ter z urednikovanjem, s katerim je nadaljevala tudi po ustalitvi v Zagrebu.
O vizualni umetnosti
Prav njeno manj znano publicistiko, združeno v zadnji knjigi Zbranih del Zofke Kveder, ter njen uredniški angažma so minuli teden osvetlili na okrogli mizi v Atriju ZRC. Zofka Kveder je namreč za slovenske časopise, kot sta bila Ljubljanski zvon in Slovenski narod, pisala denimo tudi poročila z likovnih razstav.
»Njeni članki s praških razstavišč niso poglobljene kritike, temveč razmeroma deskriptivni opisi in mestoma najbrž tudi povzetki že obstoječih zapisov s Češke, ki jih je predelala za potrebe Ljubljane,« je ob tem povedala umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc in poudarila, da je bila to takrat splošna raven tovrstnega poročanja. »Ker se je zelo solidarizirala z umetniki, ki so jih kritizirali zaradi kakšnega škandala, je sicer zanimivo, da ženske ustvarjalke zelo redko omenja, pa še to precej nenaklonjeno.«
Kaj hočemo ženske
Bolj odmevno – bila je edina urednica izključno literarnega časopisa, ki je takrat izhajal v slovenščini – je bilo njeno urednikovanje revije Domači prijatelj. Brezplačni mesečnik, ki je skrbel za češko-slovenske literarne stike, je izdajal češki tovarnar žitne kave František Vydra, zato so časopis dostavljali le skupaj s paketi kave ali podobnih prehrambnih izdelkov. »Do tega, da se umetniško delo na eni strani dopolnjuje z reklamo za 'jušne pridatke' na drugi, je bil skeptičen tudi njen 'sotrudnik' in dopisovalec Ivan Cankar, a je verjel v uredničino moč. Poleg tega so dobri honorarji takrat iz škripcev rešili mnogo avtorjev, kot so bili Anton Aškerc, France Bevk in Prežihov Voranc,« je poročala literarna zgodovinarka Vladka Tucovič in izpostavila še uredničino mentorsko vlogo.
Pozneje je Zofka Kveder v Zagrebu urejala še žensko prilogo Agramer Tagblatt (Frauenzeitung), ves čas si je prizadevala za pravico žensk do izobrazbe in dela. »Izstopala je njena vloga posrednice med hrvaško in slovensko kulturo, in to prek nemščine, redno je objavljala kolumne, reportaže in recenzije,« je povedal literarni zgodovinar Matjaž Birk.
Leta 1917 je začela urejati mesečnik Ženski svet, ki ga je – tudi sama je imela ves čas težave, če se je morala opredeliti zgolj za eno nacionalnost – preimenovala v Jugoslovansko žensko. Izhajal je v slovenščini, hrvaščini in srbščini, v latinici in cirilici, je dodala zgodovinarka Tina Bahovec: »V njem je podprla majniško deklaracijo, ženske je pozvala, naj bodo patriotke. Redno je odpirala ženska vprašanja, v članku Kaj hočemo je denimo pisala o heroizmu žensk v prvi svetovni vojni in poudarjala pomen enakopravnosti tudi pri zaslužku, zavedala se je pomena volilne pravice za ženske.«
Ni si opomogla
Kljub težavam v zakonu in depresiji je pisateljica v Zagrebu rodila še dve hčerki. Po ločitvi se je znova poročila s kasnejšim politikom Jurajem Demetrovićem, a se je tudi ta zakon nesrečno končal. Njeno profesionalno življenje so zaznamovale vse večje finančne težave zaradi vojne, hrvaški literarni kritiki so se bolj kot z njeno literaturo ukvarjali z njeno fizično podobo in njenim feminizmom. Ko je leta 1919 v Pragi umrla še njena najstarejša hči Vladoša, si Zofka Kveder ni več opomogla. Večkrat je poskušala narediti samomor, in čeprav je bila uradna razlaga njene smrti leta 1926 v Zagrebu srčna kap, je po pričevanju svojcev zaužila strup.
