Kako veliko je tudi število aktivistov v ožjem pomenu besede, pa se vidi iz delovanja zelo številnih humanitarnih organizacij, ki brez požrtvovalnega dela prostovoljcev sploh ne bi bilo mogoče. Tudi delo prostovoljskih ambulant za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja (ljubljanske z legendarnim dr. Dopliharjem, mariborske, novogoriške in drugih) je tu neprecenljivo. Iz lastne izkušnje naj pristavim še to, da se mi tudi s strogo pravnimi problemi prosilcev za azil že nekaj let skoraj ni več treba ukvarjati, ker se od leta 2011 naprej tam izgrajuje in krepi vedno močnejša skupina odličnih, pretežno mladih pravnic in pravnikov, tako imenovanih »svetovalcev za begunce« (ki prosilce za begunce lahko zastopajo pred sodišči, tudi če še nimajo pravosodnega izpita). Njihovo strokovno znanje na specifičnem področju azilnega prava že močno prekaša mojega – včasih so oni mene spraševali, kako kaj narediti, zdaj že jaz njih.

Za vse to ima velike zasluge tudi že mnogo let delujoča »pravna klinika« na ljubljanski pravni fakulteti (zadnja leta pod vodstvom dr. Zagorca in dr. Bardutzkyja), ki zainteresirane študente dodatno usposablja za strokovno delo na tem področju. Žal je slabše poskrbljeno za organizirano strokovno pomoč tistim, ki so prizadeti v svojih delavskih, upokojenskih in drugih socialnih pravicah. Tam je skoraj vse odvisno od odvetnikov – in od dostopnosti brezplačne pravne pomoči v takih zadevah, ki zaradi strogih cenzusov mnogim prizadetim žal ni dostopna.

Svetla luč so tukaj (poleg dobrih in socialno čutečih odvetnikov, da, tudi takih ni tako malo) redke delavske, sindikalne in podobne svetovalnice, na primer ljubljanska pod vodstvom Gorana Lukića – pa neumorni pisec pisem bralcev Franc Mihič iz Ribnice, ki vztrajno, a žal brez zadostnega odmeva opozarja na najhujše probleme tudi s tega področja. Vsem omenjenim, z imeni ali brez njih, hvala in vse priznanje.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče