In kako je prizadetim delavcem zagotovljeno varstvo njihovih pravic? V članku piše, da mora delavec sam ukrepati, to je vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpoved delovnega razmerja, vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika.

In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Kdo bo vse tu služil, kdo pa bo obupal in bil oškodovan z nižjo pokojnino? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačani vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevkov, v zapor. V Nemčiji velja zakon: »Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V ustavi oziroma v 50. členu piše: »Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Mar je takšen zakon lahko skladen z ustavo oziroma izraža skrb države za delovanje zavarovanja?

Očitno ne, saj mora delavec ukrepati namesto države! Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na ustavnem sodišču? Mogoče sindikati ali varuh RS? Za politike je torej »napredek« to, da zdaj državna institucija (ZPIZ) opozarja zaposlene, da nimajo plačanih prispevkov, ti pa morajo ukrepati sami. Doslej je zaposleni moral sam preverjati, ali je delodajalec odvedel prispevke, kdor je seveda to znal. Odgovornost za to nosi politična levica oziroma vlada mag. Antona Ropa, ki je sprejela zakon, da delodajalci lahko kar zadržijo prispevke zaposlenih brez njihove vednosti in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše pa je celo dejal, da so delavci za to oškodovanje sami krivi. Poslanec Jože Tanko je (bil) mnenja: »Mnogim podjetjem smo tako pomagali.« (?) Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to nekako tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela.

Politiki naj bi torej pomagali podjetjem, a ne s proračunskim denarjem, ne z znanjem javnih fakultet, temveč enostavno kar s prispevki zaposlenih. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z neodvedenimi prispevki. Ustavno sodišče pa je leta 2011 po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov, odstranilo iz zakona besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ugotovilo je, da je taka zakonska ureditev protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec.

Predsednica delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič pravi: »Če delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da ni. Če bi jih kaznovali, ne vem, ali bi si to še upali početi.« Kdo je odgovoren? Vodstva političnih strank in poslanci, ekonomskosocialni sveti vlad, predstavniki sindikatov in upokojencev v organih odločanja, tudi v svetu ZPIZ, javna stroka, mediji in tudi volilci.

S tem končujem svoje večletno pisanje o kraji prispevkov zaposlenim, ker država ne ukrepa, kar je sramota za socialno državo in vladavino prava.

Franc Mihič, Ribnica