Delodajalci že vrsto let za manjšo konkurenčnost slovenskega gospodarstva krivijo državo in sindikate, češ da so davki in prispevki previsoki in da je gospodarsko okolje pri nas nespodbudno. Ali je to res? Po moje le v zelo majhnem segmentu. Res je, da je država s togimi predpisi in neučinkovito državno upravo zapletala in zavirala uresničitev marsikatere poslovne ideje. Včasih si imel občutek, da so uradniki prav namerno oteževali načrte podjetnikov. In še v enem segmentu so bili naši podjetniki na slabšem. V možnosti dostopa do kapitala za razvoj, saj je v določenem obdobju kreditiranje praktično zamrlo, da ne govorim o nekonkurenčno visokih obrestih zadolževanja.
In kakšno je stanje na področju davkov in prispevkov? Podatki, ki so javni in preverljivi, kažejo, da ne drži, da so plače v Sloveniji obremenjene bolj kot drugje v Evropi, pa tudi davki so nižji kot v večini držav. Kje pa je potem problem konkurenčnosti našega gospodarstva in zakaj grožnja, da se bo kapital zaradi prevelike obremenitve umaknil iz države? Po mojem je ta problem prenapihnjen in škodi tako gospodarstvu kot družbi v celoti. Zavedati se moramo, da mora država funkcionirati, poenostavljeno rečeno, kot vsako gospodinjstvo. Matematično je izračun preprost: odhodki države ne smejo presegati prihodkov. Ta maksima velja tudi v primeru zadolževanja. To je mogoče le ob predpostavki, da je zadolžitev dobro pretehtana in bo omogočila hitrejši družbeni razvoj ob pogoju, da skupni izdatki, vključno z anuitetami, ne presegajo prihodkov.
Nič novega nisem povedal. Gre le za to, da opozorim, da se ljudje ob razpravah ne prepustimo čustvenemu pristopu. Državljani, med katere štejem tudi podjetnike, zahtevamo in pričakujemo od države večja vlaganja v vse sektorje (plače, pokojnine, zdravstveno varstvo, infrastrukturo, kulturo itd.), vključno z zahtevo za večje spodbude v gospodarstvu. Seštevek teh zahtev pa praviloma presega finančne zmožnosti države.
Ugledni socialno-ekonomski misleci že dolgo opozarjajo, da je delitev novoustvarjene vrednosti nepravična. Neko obdobje zaničevana Marxova utemeljitev, ki smo se jo morali učiti v politični ekonomiji, še vedno drži. Lastniki kapitala oziroma delodajalci vplivajo na poslovne rezultate s pravilno poslovno politiko in dobro organizacijo dela. Dodana vrednost pa je rezultat človeškega dela in uma, pri čemer v našem slovenskem primeru v primerjavi z Evropo na višino dobička vpliva le višina plač. Razvoj slovenske ekonomije po osamosvojitvi je bil v evropskem merilu unikaten. Brez posebnega razčlenjevanja lahko zaključim, da je konkurenčnost slovenskega gospodarstva praktično izključno odvisna od naših plač.
Vse spoštovanje do številnih inovativnih podjetnikov, ki so zgodba o uspehu našega gospodarstva. Ob teh rahlo histeričnih razpravah pa morebiti ni odveč pripomniti, da so številni naši podjetniki svoje ideje lahko uspešno uresničili le v Sloveniji, ker bi bila sicer edina alternativa vzhodnoazijsko okolje.
Naj svoj prispevek strnem z mislijo in predlogom. Nehajte javno polemiko, ker dolgoročno škoduje predvsem gospodarstvenikom, posledično pa vsej državi. Sprejmite resnično stanje glede obremenjenosti gospodarstva in delitve dobička. Med kapitalom, delojemalci in državo bi bilo treba skleniti nekakšen tihi gentlemenski sporazum, s katerim se boste dogovorili o pravičnejši porazdelitvi novoustvarjene vrednosti. Res je, da ima vsakdo pravico razpolagati s svojim denarjem, potem ko je poravnal vse predpisane davke. Res pa je tudi, da ustvarjeni dobiček ni izključno njegova zasluga. Ta je poleg navedenega odvisen tudi od morebiti prejete finančne spodbude države, kar je prispevek državljanov v dobičku. Družba, ki bo sposobna uresničiti takšna načela delitve, bo napredovala hitreje. Blaginja državljana je eden temeljnih pogojev napredka. Spoznajte, da se državljan Slovenije ni več pripravljen sprijazniti z obstoječo višino plače in načinom delitve ustvarjenega premoženja.
Za večjo blaginjo državljanov pa je odgovorna država, ki zna pobirati davke le od tistih, ki jih redno plačujejo. Stotine milijonov nepobranih davkov v sivi ekonomiji je rakava rana naše države. Politiki, ki tega ne bodo prioritetno izpeljali, bi morali nemudoma zapustiti svoje položaje.
Jožef Martini, Ljubljana