Presenetili so dogodki v Turčiji. Dve uri po tem, ko je predsednik Erdogan govoril o nujnosti znižanja obrestnih mer za dodatno spodbuditev gospodarstva, je turška centralna banka zvišala ključno obrestno mero za 6,25 odstotne točke, na 24 odstotkov, kar je največji dvig od Erdoganovega prihoda na oblast pred petnajstimi leti. Po objavi je turška lira v primerjavi z evrom pridobila približno pet odstotkov vrednosti. Z dvigom obrestnih mer je Turčija naredila enega od nujnih korakov k vrnitvi zaupanja vlagateljev v turško gospodarstvo, kjer se je letna stopnja inflacije ob pregrevanju gospodarstva in depreciaciji lire že močno približala dvajsetim odstotkom.
Tudi na Daljnem vzhodu smo bili priča solidnim objavam gospodarskih podatkov. Revizija podatkov za drugo četrtletje je pokazala, da je bila gospodarska rast na Japonskem hitrejša od sprva ocenjene in je kar za trikrat presegala potencialno rast, pri čemer je bil ključen razlog hitrejša rast kapitalskih izdatkov. Hkrati so julija na mesečni ravni naročila investicijske opreme zrasla za enajst odstotkov (dvakrat več od pričakovanj). To potrjuje, da kapitalski izdatki kljub krepitvi protekcionizma rastejo in s tem zagotavljajo japonskemu gospodarstvu veter v hrbet. Vse omenjeno je dobra novica za deželo vzhajajočega sonca, kjer se že več kot dve desetletji trudijo spodbuditi inflacijo. Močnejša je gospodarska rast, večja je verjetnost za spodbuditev rasti plač in s tem tudi porabe Japoncev, v preteklosti znanih po svoji varčnosti.
V ZDA so robustno gospodarstvo znova potrdili podatki s trga dela. Število novih zahtevkov za nadomestilo za brezposelnost je namreč že drugi teden zapored upadlo na 48-letno dno. Tako ne preseneča, da so v državi, kjer je več prostih delovnih mest kot brezposelnih, avgusta plače zrasle najhitreje od leta 2009. Kljub hitrejši rasti plač se je stopnja inflacije avgusta upočasnila. Čeprav velja za sledilni kazalnik in z zamudo kaže razmere v gospodarstvu, so trgi upočasnitev inflacije pozdravili, saj počasnejša rast cen po eni strani pomeni hitrejšo rast za inflacijo prilagojenih plač, kar je pozitivno za prihodnjo porabo, in po drugi strani manjšo potrebo po bolj omejevalni denarni politiki ameriškega Feda.
