Njihove oči so bile povečane, obrazi so bili bledi in otrpli, a vseeno polni čustev, saj nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo z njimi. Bilo je tipično vroče poletje, žeja je trpinčila že tako prestrašene ljudi, vendar so se zajeti veliko bolj bali tistih v črnih uniformah, saj so ti imeli v rokah orožje, ki je preprečevalo odhod domov. Potem je prišel ukaz. Vsi so morali na tovornjake, ki so jih odpeljali v neznano. Po nekaj urah neudobne vožnje in številnih ovinkih med griči Bosanske krajine so prišli do velike reke. Nekateri so prepoznali Savo, saj so v teh krajih imeli sorodnike, ki so jih redno obiskovali pred vojno, vendar nihče ni vedel, da bodo vstopili v kraj smrti, kjer ne bo milosti ne za moške ne za ženske. Tudi za otroke ne. Ko so namreč vstopili v kompleks, so otroke ločili od mater. Kriki nemoči in obupa so se razlegali ob vodi, vendar so bili gospodarji smrti že otopeli. Takšne prizore so videli že neštetokrat. Niso bili ne prvi ne zadnji. Ko so junija 1942 nemški okupatorji v sodelovanju z ustaši sprožili ofenzivo na območju planote Kozara v severozahodnem delu Bosne, so z napadom želeli uničiti partizanski odpor, kar se je kratkoročno tudi zgodilo, vendar je največjo težo udarca prejelo ravno lokalno prebivalstvo. Z zaključenimi boji so okupatorji vseh 60.000 prebivalcev zgnali v taboriščni kompleks Jasenovac, kjer jih večina ni dočakala konca vojne. Med umrlimi je bilo tudi 2400 otrok, žrtev pa bi bilo še mnogo več, če nekaj sto fantkov in deklic iz taborišča smrti ne bi rešila legendarna Diana Budisavljević s svojo ekipo prostovoljcev.
Kaj se plete po glavi človeku, da uniči življenje popolnemu neznancu, ki mu ni storil nič žalega? Kako lahko nekdo muči in trpinči nekoga samo zato, ker ne ustreza ...
S Haslindo imava dokaj jasno določena pravila glede gospodinjstva in vzgoje otrok. Oba točno veva, kdo je za kaj zadolžen, pomagava drug drugemu in z...