Lahko bi rekli, da je Jurij Dobrila od nekdaj zapisan likovnemu ustvarjanju. Oče je bil arhitekt, ustvarjalec animiranih filmov, grafični oblikovalec in avtor stripov. Odločitev o izboru srednje šole je bila zanj nedvoumna – šola za oblikovanje in fotografijo, izbral je smer industrijsko oblikovanje. Zatem se je vpisal na fakulteto za arhitekturo, a se je po nekaj letih preusmeril na študij na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer je diplomiral iz tekstilnega oblikovanja.
Bil je sodelavec profesorja Nika Kralja na Inštitutu za industrijsko oblikovanje, svojega očeta pri realizacijah animiranih filmov, oblikovanju razstav in knjižnih publikacij in nato v kiparskih procesih ateljeja kiparja Slavka Tihca in Tomaža Kolariča. Kratek čas je bil povezan z Novim kolektivizmom in skupino Irwin. Vse to je močno vplivalo na njegovo nadaljnje delo, ki zrcali večplastno in kompleksno prelivanje polj različnih zvrsti oblikovanja in kiparstva. Sam o odnosu med oblikovanjem in kiparjenjem razmišlja: »Nekatera dela nastajajo v popolni odsotnosti naročnika, z ohlapno mislijo na uporabnika, brez konkretne vizije prihodnosti ideje. Tako intimno delo večinoma lahko sodi v polje umetnosti. A avtorjevo delo, ki ima raziskovalno podlago za konkreten namen uporabnika, estetiko in funkcijo, je dizajn.«
Pohištvo in notranja oprema v hotelih
Oblikoval je pohištvene izdelke za nekdaj uspešne tovarne Pohištvo Brežice, Novoles, Eksportdrvo, Oriolik. Reševal je oblikovne rešitve detajlov ali konstrukcijskih sklopov, ki so uporabniku komaj zaznavni ali sploh ne. Kreiral je intervencije in notranjo opremo v javnih prostorih in hotelih, na primer hotel Lav v Splitu, Prisank v Kranjski Gori in celo naselje na afriških tleh. Svoja dela je razstavljal doma in v tujini ter prejel nagrade, kot so Lorenzo il Magnifico, Grand Prix Trieste Contemporanea, zlati ključ in druge. Mednarodna žirija ga je uvrstila med dvajset likovnih ustvarjalcev stare celine na trienalu v Osaki leta 2001.
Široko poznavanje stroke in ljubezen do nje ga nezadržno vodi v preizpraševanja o samem bistvu oblikovanja, umetnosti, stroke, bivanja, sveta… Bolj kot o svojih izdelkih razmišlja o procesu nastajanja idej: »Ali obstaja prostor in kaj to je? Ali je le igra življenja in svetlobe? Ali prostor nastaja duhovno ali stvarno? Najprej je bila svetloba, a sočasno je bil prostor. Prisotnost svetlobe vodi k dialogu z okolico. Prenos slik, odsevi, pogledi skozi ali navzven, nastanek senc, nenehne spremembe.«
Za Jurija Dobrilo je delo umetnika nenehno iskanje popolnoma novega ravnovesja, ki predstavlja temeljno lepoto in smisel nasploh. Stvaritev je hkrati monolog avtorja s samim seboj in pogovor z gledalcem, opazovalcem, publiko. Kreativno ustvarjanje in aktivna skrb za položaj stroke sta pripomogla k temu, da so ga izvolili za predsednika Društva likovnih umetnikov Ljubljana (2008–2014) in kasneje za predsednika Društva oblikovalcev Slovenije (od 2014). Sam razume vlogo ustvarjalca v odgovornem iskanju razlogov za upravičen nastanek in obstoj novega izdelka.
Od klopi do mejnikov
Na ploščadi ljubljanskega gradu lahko sedemo na Pozabljeni čoln. Avtor ga je oblikoval z mislijo obeleževanja zgodovinske tradicije. Ljubljana je bila nekoč pomembno rečno pristanišče. V antičnih časih je po reki v mesto prispela večina tovora in – informacij. Sodobno življenje se danes večinoma dogaja na bregovih Ljubljanice. Z mislijo na v nabrežje reke umeščeno navidezno pristanišče je nastal Pozabljeni čoln. Danes je klop na ljubljanskem gradu postala nekakšen neformalen spomenik ladjarske preteklosti, ki je utemeljila razvoj slovenske prestolnice.
Na ploščadi Cankarjevega doma so postavljeni (S)mejniki, delo, ki jih Dobrila najprej cinično pokomentira: »Ne poznam primera v naravi, ko bi kateri koli organizem sam sebi postavljal ovire in zapreke ter si preprečeval svobodo in življenjski prostor.« Željo naročnika je želel nadgraditi, osmisliti, se izogniti različnim štrlečim količkom, neosebnim, včasih komaj vidnim, banalnim… Želel je, da bi ovire, če že morajo biti, bile raznolike, igrive in uporabne, oblikovane tako, da jih ljudje sprejmejo in jih razumejo kot plemenito pomoč, ki nam jo daruje oblast. Lahko predstavljajo tudi markacijo neke mikrolokacije ali morda neko posebnost našega kulturnega prostora, da zmoremo več.
Mizica 2P pripoveduje zgodbo kosa lesa – grčo, letnice, maso, luknjo. Gre za poved o lesu, ki danes ni več masiven kos, ampak njegova surovina, neka ploščata lesna zmes z nalepljeno fotografijo lesa. Luknjo je včasih mizarski mojster s primernim kosom lesa začepil in nadalje obdelal. Danes mojster tega ne počne več. Avtor vidi tu dve pripovedi, likovno – dva prostora in materialno kulturno – dva časa. Pručka, klop, pomožno sedišče, stopnica, priročna odlagalna mizica, morda tudi sprostilna igračka.
V steklu je Dobrila oblikoval številne predmete, najbolj osebni izmed njih je kozarec in dekanter gluGlu, ki je avtorska interpretacija tisočletnih sprememb pivskega posodja. V srednjeevropski pradavnini je bil kozji mehur običajni pivski pripomoček, v večini krajev so tedaj poznali še lončeno posodje, kasneje drago steklo in bronasto posodje. Askos je bronasta pivska posoda, najdena v bližini Ljubljane. GluGlu je njena pretvorjena, posodobljena oblika v steklu, ki omogoča udobno rabo v različnih trenutkih osebnega udobja in je bila izdelana v omejeni avtorski seriji.
