Malo preden je Apple predstavil novi iphone in osem let po smrti ustanovitelja podjetja Steva Jobsa, ki je umrl za rakom trebušne slinavke, je nanj spomnila tudi njegova spregledana hčerka Lisa Brennan Jobs. Lisa je tista od štirih Jobsovih otrok, ki jo je eden od največjih vizionarjev zadnjih desetletij najprej zavračal, nato pa kljub potrjenemu testu očetovstva, v katerega je bil prisiljen, še leta trdil, da Lisa ni njegova hčerka, novinarju revije Time pa dejal celo, da je med kandidati za njenega očeta 28 odstotkov moške populacije v Ameriki. Še dlje pa je sebi in drugim lagal, ko je razlagal, da je enega od svojih prvih računalnikov poimenoval Lisa čisto po naključju.
Da je pri 23 letih, ko je s srednješolsko ljubeznijo Chrisann dobil hčerko, želel posvetiti čas karieri, ne pa otroku, bi se še dalo razumeti, večje težave pa so ljudje imeli s sprejemanjem tega, da je Lisina mama, dokler ji ni začel plačevati po 500 dolarjev preživnine na mesec, morala živeti od državne pomoči in čistiti hiše.
Majhna riba v velikem ribniku
V enem od filmov, ki so jih o Jobsu posneli različni režiserji, se je odnosu med njima posvetil tudi režiser Danny Boyle. Britanski oskarjevec je biografijo s preprostim naslovom Steve Jobs posnel po scenariju Aarona Sorkina, nastalega po avtorizirani biografiji Walterja Isaacsona, in vanjo, tako kot si je zamislila Lisa, ne pa Isaacson, vključil tudi Liso.
»Trikrat sva se sestala ob kavi, moj cilj pa je bil, da ga očaram, tako da ne bi bila, če bi me morda vključil v scenarij, prikazana kot slaba. Slišala sem namreč, da v Walterjevi knjigi nisem prihajala domov, da očeta nisem obiskovala,« se je srečanj s Sorkinom, ki mu je opisovala svoje zadnje dneve z očetom, spominjala Lisa Brennan Jobs, ko je predstavljala svojo knjigo in pri 40 letih končno začela govoriti o otroštvu. Knjigo spominov, ki jo je naslovila Small Fry (Majhna riba), kakor jo je ljubkovalno klical oče, je začela pisati kmalu po njegovi smrti, a jo je končala šele zdaj, saj je, da bi si osvežila spomin, med pripravami nanjo obiskala Silicijevo dolino ter se o Stevu Jobsu pogovarjala s svojo družino, prijatelji, maminimi nekdanjimi partnerji in očetovim nekdanjim dekletom.
Zapustil ji je toliko kot drugim otrokom
Da se s tem, kar je zapisala v knjigi, Lisini sogovorniki strinjajo, vdova Steva Jobsa Laurene Powell Jobs, ki ji je zapustil več milijard dolarjev, pa ne, ni nepričakovano. Ustanovitelj Appla, ki je bil javnosti znan kot naporen šef, se je izkazal tudi kot hladen in pogosto krut oče, ki se je precej bolj posvečal trem otrokom, ki jih je imel z zadnjo ženo Laurene, kot Lisi. V njenem življenju se je, kot piše, začel pogosteje pojavljati, ko je dopolnila osem let. Iz hiše v Palu Altu, v kateri je živela z mamo, jo je vozil na rolkanje in sprehode po mostu Golden Gate, ona pa je bila tako nervozna, da bo storila ali rekla kaj narobe, da je noč prej, preden bi morala prespati pri njem doma, močila posteljo.
Ko se je v najstniških letih sprla z mamo, se je k očetu in njegovi novi družini kljub vsemu preselila za stalno. Sama meni, da ni imela težkega otroštva, saj je ni nihče zapiral v omaro, in da so bili v njenem odraščanju tudi lepi trenutki. A čeprav na neki način ostaja na očetovi strani, ni prijetno brati, kako ji ni hotel popraviti gretja v sobi ali plačati prvega leta šolnine na Harvardu. Nazadnje so jo plačali njegovi sosedje, Jobs pa jim je denar vrnil šele leta kasneje. Pa tudi tega ne, kako je v njeni prisotnosti »teatralno stokal«, ko je poljubljal in za prsi grabil svojo ženo Laurene, ko je Lisa hotela oditi, pa rekel: »Hej, Lisa, ostani tu. To je družinski trenutek. Pomembno je, da se trudiš biti del te družine.«
Lisa se nad življenjskim izkupičkom kljub nenavadnemu očetu vseeno ne more pritoževati. Ko je končala študij na univerzi Harvard, se je preselila v Veliko Britanijo in v Londonu nadaljevala podiplomski študij, nato pa nekaj let delala v financah. V Ameriko se je vrnila pri tridesetih in se preizkusila še v študiju kreativnega pisanja, z možem računalničarjem pa pognala korenine v New Yorku, torej daleč od rojstne Kalifornije. Izkazalo pa se je tudi, da je oče za hčerko, ki jo je pri devetih letih, ko ga je vprašala, ali bo lahko nekoč dobila njegovega porcheja, nadrl, da ne bo dobila ničesar, prav ničesar, vseeno imel nekaj srca in denarja, saj je po njegovi smrti dobila ravno toliko milijonov kot vsi njegovi drugi otroci.
