Njegov materin jezik je eritrejski, a sodnega tolmača za ta jezik ni. Razume in govori angleško, zato ima ob sebi prevajalko v ta jezik. V Sloveniji kot prosilec za azil živi že osem let. Lani se je preselil v »samski dom« v Savljah, kjer je za majhno neugledno sobico (kot še številni drugi stanovalci) plačeval 160 evrov na mesec. Zdaj biva na Povšetovi, v priporu je zato, ker naj bi zaradi prepira glede kabelske televizije zabodel sostanovalca Primoža Rožiča in ga po tem še tepel z leseno palico. »Ta sosed mojega prijatelja – hja, tudi njegovega imena ne vem – je kar na lastno roko napeljal kabelsko za televizijo. V bistvu je kradel signal sosedu. Samo povedat sem mu šel, da to ni prav in naj kable odstrani, pa me je napadel,« nam je dan po dogodku 29. novembra lani pripovedovala žrtev. Domnevnemu napadalcu je ime Coco Filip Faragal.
Šel je na policijo, a ne zaradi prepira
Kdo ve, ali je v preiskavi šlo za »izgubljeno s prevodom«, saj naj bi tam Faragal policistom povedal, da se je res stepel z Rožičem, a da je bil pravzaprav on napaden in ne Rožič. Njegov zagovor pred sodnico Dejo Kozjek pa je bil precej drugačen. Kot je bilo ob številnih prekinitvah, dodatnih vprašanjih sodnice in celo prevajalke ter časovnih preskokih moč razbrati, gre njegova zgodba nekako takole.
V neugledno sobo se je preselil ob pomoči Slovenske filantropije. Ob sobotah in nedeljah gleda nogomet po televiziji in napeljal si je kabel za signal. Sostanovalci se s tem niso strinjali, ves čas so mu trgali kable, celo televizor so mu poškodovali. Dva dni pred spornim dogodkom se je na njegovih vratih pojavil Rožič in terjal pet evrov za kabelsko. Prišlo je do spora in ta spor naj bi opisal policistom. O kakršnem koli sporu 29. novembra lani pa ne ve čisto nič. Rožiča da je videl le enkrat samkrat, se pravi 27. novembra. Javljati se mora tudi na policijski postaji, kjer dobiva denarno pomoč. A to šele sredi meseca, najemnino pa mora plačati prvega v mesecu. Da bi to težavo rešil, se je 29. novembra zjutraj s kolesom odpravil na policijsko postajo za Bežigrad. Z roko je podrsal po zidu (od tod praske na njegovi roki), kolesarjenje pa zaradi snega opustil in vzel raje taksi. Na policiji se je želel zmeniti, ali bi lahko denarno pomoč dobival prej in tako pravočasno plačeval najemnino. V tistem pride na policijo klic, da se je nekaj hudega zgodilo v njegovem domovanju. On se odpelje nazaj v Savlje, tam pa ga policisti aretirajo in od takrat naprej je v priporu, čeprav, pravi, nima s poškodbo Rožiča čisto nič. Njegova zgodba je bila slišati še kar prepričljiva, sploh za tiste, ki s(m)o bili na kraju zločina in se pogovarjali z nekaterimi stanovalci, tudi z žrtvijo.
Od kod pa modrice na roki?
Sodnica mora to njegovo zgodbo seveda dodobra preveriti in začela je kar s pregledom fotografij. »Kje ste dobili te modrice na notranjem delu dlani, ki jih vidim na sliki?« jo je zanimalo. Zdaj se je pa začel manj prepričljiv del zagovora. »To so delovne poškodbe.« Kje pa delate?« »Ja, v svoji kuhinji. Televizijo popravljam in posodo pomivam.« Sodnica je dvignila svoji dlani, si jih ogledala in pripomnila: »Težaško delo.«
Njegovo zgodbo bo zdaj preverila na Slovenski filantropiji, pri policistih na bežigrajski postaji, pri najemodajalki in s pomočjo pregleda telefonskih klicev. Še zanimiveje pa bo, ko se bosta dejansko na sodišču soočila žrtev in obtoženi, kar naj bi se zgodilo že na naslednji obravnavi.
