Pogost pomislek nepoznavalcev talnega gretja je skrb pred poškodbo. Kaj pa, če poči? Kako najdemo mesto, kjer pušča? Poškodbe na talnem gretju so izjemno redki dogodki, za katere je skoraj nemogoče, da ne bi bili posledica zunanjega vpliva – torej vrtanja, rezanja, udarjanja. Tipičen primer je nestrokovna montaža straniščne školjke ali druge pritrjene sanitarne opreme, če mesta zanjo nismo predvideli že ob polaganju talnega gretja.

Osnova zanesljivega delovanja je tlačni preizkus

Vsaka instalacija talnega gretja je ob izdelavi izpostavljena tlačnemu preizkusu, s katerim preverimo vodotesnost ogrevalnih zank. Po namestitvi ogrevanja (pred polaganjem estriha) ga opravi monter oziroma vodovodar prvič, drugič pa še po polaganju estriha. Postopek tehnično ni zahteven, je pa dolgotrajen in ne dopušča bližnjic. Sistem se napolni z vodo, odzrači in priključi manometer. Če obstaja v novogradnji nevarnost zamrzovanja, moramo vodi primešati tekočino proti zmrzovanju ali vzpostaviti alternativno ogrevanje. Nato se počaka vsaj 24 ur, da se temperatura polnilne vode izravna z okolico. Z ročno tlačno črpalko se tlak dvigne na 1,3-kratnik delovnega tlaka, nato pa se preveri spoje v talnem ogrevanju, ki morajo biti suhi. Po 24 urah se preveri tlak, pri čemer padec ne sme biti večji od 0,2 bara.

Če je tlačni preizkus uspešno opravljen, se lahko izdela estrih. S talnim gretjem še vedno ne moremo ogrevati, prav tako ga ne smemo uporabiti za sušenje estriha. Po predpisanem času za sušenje estriha lahko talno gretje prvič vključimo, najprej na normalno temperaturo in nato na najvišjo delovno glede na specifikacije estriha in sistema talnega ogrevanja. Tudi ohlajevanje sistema naj bo postopno, da se s hitrimi temperaturnimi spremembami ne obremenjuje instalacije. Tlačni preizkus se vedno opravlja z vodo, saj je padec tlaka ob slabem tesnjenju hiter in ga enostavno zaznamo. Z zrakom se dela tlačni preizkus izjemoma, na primer, ko ne moremo zagotoviti ustrezne temperature za delo ali nimamo dostopa do vode, ob normalnih pogojih pa je uporaba zraka za tlačni preizkus nesprejemljiva.

V talno gretje ne sodi vodovodna voda

V nizkoenergijskih sistemih lahko pride do razvoja mikroorganizmov. Težave z vodo najpogosteje odkrijemo na kontrolnih ventilih. Voda je rjava, v njej je gosta sluz. V skrajnem primeru lahko ta popolnoma zamaši celotno vejo talnega ogrevanja. Razlog za razvoj mikroorganizmov je običajno uporaba vode iz lastnega zajetja ali vodovoda, ki v kombinaciji z zmernimi temperaturami predstavlja idealno okolje za razvoj alg in bakterij. Visoke temperature vode v klasičnem radiatorskem sistemu (nad 60°C) to preprečijo, pri talnem gretju pa se nezaželen pojav prepreči z uporabo destilirane vode ali z dodajanjem biocidnih sredstev.

Cena takšne preventive ni visoka – talno gretje približno 120 m2 velikega stanovanja zahteva približno 200 litrov vode. 25 litrov destilirane vode stane 15 evrov, tako da za polnjenje celotnega sistema porabimo približno 120 evrov. Če so težave zaradi neustrezne vode že nastopile, moramo poiskati ustreznega mojstra. Ta bo v sistem dal predpisano mešanico čistilnega sredstva, nato pa bo priklopil zunanjo črpalko, ki bo čistilo pognala po ceveh. Sistem se potem večkrat izpere in ponovno napolni. Gre za hiter in učinkovit način čiščenja, ki se ga lahko lotimo tudi brez črpalke. Postopek je dolgotrajnejši, saj čistilo v sistemu pustimo do sedem dni.

Zanesljivo in prijetno za bivanje

Ustrezno izvedeno talno ogrevanje je zanesljiv in varen način ogrevanja, ki je poškodbam in puščanju izpostavljen manj kot klasično radiatorsko ogrevanje z izpostavljenimi cevmi in ogrevalnimi telesi. Napake na instalaciji so redke, pri morebitnih okvarah termostatov, avtomatskih mešal in podobnega pa ni pri talnem ogrevanju nobene posebnosti. Skrb glede zanesljivosti takšnega ogrevanja je odveč, številni pozitivni učinki pa občutno izboljšajo bivalno kakovost v notranjih prostorih.