Najmanj, kar bi se zgodilo v vsaki normalni deželi, bi bilo to, da bi vse alarmne naprave že zdavnaj zatulile preplah – pri nas pa nič. Samo leta tečejo. In vsi, ki so razmeroma še kar dobro plačani, da bi kaj ukrenili, se tolažijo, da bo že kako. Na to se zanašajo tudi vse vlade in vsi ministri in vse ministrice, ki jih ni bilo ravno malo, ter držijo fige, da nam ne bi odpovedalo še to zadnje, kar nas drži pokonci, da bo že kako.

Potem pa, ko se nam je res začelo že sesuvati in so mali srčni bolniki ostali brez kardiologov, so začele institucije panično ukrepati. Poleg kliničnega centra, te naše osrednje klinične institucije – za katero ni bilo nikoli dovolj denarja – so odločno vpoklicali še nacionalni inštitut, da bi se volilci prepričali, da gre tokrat zares. A tudi za ta inštitut se ve, da zanj že na začetku ni bilo dovolj denarja – jasno, da ga ni moglo biti, če ga pa ni, a ne. In če ga ni za eno ustanovo, ga po preprosti človeški pameti ne more biti dovolj za dve. Pa tudi medicinskega kadra, četudi bi ta že včeraj nehal bežati čez mejo, ni dovolj, da bi ga lahko imeli zadosti na dveh koncih, če ga zmanjkuje že na enem. S to logiko opravijo v osnovni šoli že v prvem razredu, ko malim bučmanom vbijejo v glavo, da se na da biti hkrati v šoli in doma. Zakaj tega ne razumejo fakultetno izobraženi ljudje našega ministrstva, bi morala pojasniti odhajajoča ministrica za zdravje. Pa je raje kar šla. In ni trenutno nikogar več, ki bi hotel pojasniti, ali je ta država res že v resnici popolnoma nora ali pa še vedno ni nora dovolj. Seveda, če nismo že vsi skupaj malo premaknjeni, da se še kar gremo državo – če se je nikakor ne znamo iti.

Zdaj bo kdo od užaljenih rekel zviška: mi smo se že v redu zamenjali, kot se je treba, zdaj pa ti povej, če si tako pameten, kako naprej… Vidite, jaz sem pa že nekajkrat pošteno povedal, da ne znam, da sem za take reči preneumen in da zato ne rinem nikamor navzgor med posvečene. Ali je to tako grdo, da se tega ne bi dalo več prenašati? Saj kljub temu lahko zatrdim, da tistega odhajanja na tuje ne bi tako nemočno gledal, če že ne prej, bi vsaj na meji vsakega od sposobnih počakal in izprašal, kaj je tisto najhujše, zaradi česar noče več biti med nami. Domovina je vendar samo ena, nam vsem dodeljena. Ali jim tega še niso povedali. Seveda niti v sanjah ne mislim, da bi morali mejo zdaj zapreti ali jih s silo privezali k operacijskim mizam. Poskusil bi se pa pametno pogovoriti, na lep način, kaj moramo še pametnega postoriti, da bi še naprej ostali z nami. Če pa to res nikakor ni mogoče, naj vzamejo s sabo še toliko in toliko zdravstvenih zavarovancev, ki ne morejo kar naenkrat ostati brez strokovne nege in pomoči… Saj smo vendar ljudje, pa vsi naši.

Morda bi vzeli s seboj še vse tiste naše bogate podjetnike, ugledne kapitaliste, ki se jim naenkrat zdi škoda za take reči plačevati davke. Naj odnesejo v božjem imenu vse, kar imajo, in tudi svoje otroke naj vpišejo na boljšem tujem v tamkajšnje šole, pa še kakšno šolo ali kulturni hram ali novo bolnišnico naj tam postavijo, da se jim vsaj tam ne bo začelo vse podirati in zamakati kot pri nas, ko že kar naprej kje pokajo odslužene vodovodne cevi ali crkavajo dotrajane aparature ali zmanjka prostora za bolniške postelje, ki jih morajo potem imeti zasilno na hodnikih, kar je pravzaprav sramota, in imajo čisto prav, da bodo šli na boljše in jim ne bo treba gledati, ko bodo na tej strani Karavank ostali samo še reveži in njihova vlada pa tu in tam kvečjemu še kakšen osamosvojitelj.

Saj ne rečem, da je vse to res. Je pa hudo. V resnici na vseh koncih pokajo kakšne odslužene inštalacije. Mislim, da so začele pokati že tedaj, na začetku, ko smo, recimo, tako uspešno privatizirali žirovsko Alpino, tedaj ugledno in dobro stoječo tovarno športne obutve, ki so jo novi lastniki takoj preselili nekam daleč na vzhod, kjer se je bolj splačalo proizvajati, ker je bilo vse ceneje pa nobenih davkov… sama nebesa. Velika napaka je bila, da nismo zraven zapakirali tudi novih lastnikov pa njihovih otrok in žen in starih mam, da bi se tudi oni vsi skupaj pogovarjali samo še po domorodsko in neokrnjeno uživali tamkajšnja nebesa.

Milan Maver, Ljubljana