Je bilo to na začetku, ko se cerkveni dostojanstveniki niso mogli sprijazniti z zasebnim življenjem zdravnika internista? Ali se je to zgodilo po tem, ko so doživljali poraze na vseh možnih sodnih instancah in so nazadnje vendarle dosegli delni uspeh na zveznem ustavnem sodišču, ki jim je priznalo pravico do samoodločbe? »Tega preobrata nisem pričakoval,« se spominja odvetnik Norbert H. Müller. »Ampak ko je šla zadeva v Luksemburg (na Sodišče EU, op. p.), sem imel občutek, da so si dali avtogol.« Romuald Adamek, vodja oddelka za interno medicino katoliške bolnišnice v Düsseldorfu, je marca 2009 prejel odpoved delovnega razmerja. Razlog: nelojalnost do svojega delodajalca, nadškofije Köln. Pogodbo o zaposlitvi naj bi zdravnik kršil s tem, da se je ločil in sklenil novo civilno zakonsko zvezo, ki po kanonskem pravu ni veljavna. Odpuščeni zdravnik je sprožil spor na delovnem sodišču. »Zakaj naj bi moja stranka operirala slabše, ker se je poročila dvakrat? Morda operira celo bolje?« je ključno pravno tezo opisal njegov pooblaščenec Müller. Ko je primer dobilo Sodišče EU, so se sodniki osredotočili na načelo enakega obravnavanja. Odvetnik je namreč izpostavil zdravnika na isti kliniki, ki sta se prav tako dvakrat poročila. Pa nista prejela odpovedi, ker nista katolika. Sodišče EU je sodbo objavilo v torek in v njej izpostavilo jasne znake kršenja prepovedi diskriminacije na delovnem mestu. Adameka so v katoliški bolnišnici diskriminirali zato, ker je katolik. Cerkev bo morala zdaj korenito spremeniti svoj odnos do vseh svojih zaposlenih. V prihodnje se namreč ne bo več mogla tako enostavno vmešavati v njihovo zasebnost. In če bo od koga terjala, da živi kot zgleden katolik, bo morala zaposlovati izključno katolike, ugotavlja časnik Welt. To pa se ne bo zgodilo. Zaradi pomanjkanja katolikov.