Ker vanjo verjamem in ker je zmagovalka zadnje Popevke, je insajderka, torej bo o rečeh lahko govorila z druge strani brega, s stališča glasbenikov, ki tekmujejo. Tudi sicer jo poznam in vem, da je izobražena in razgledana, ima pozitiven odnos do Popevke in lepega jezika.
Česa se lahko veselimo?Popevka je relativno klasičen festival, ki hudih presenečenj ne dopušča, tako da kakšnih vratolomnosti ne bo, to vam zagotavljam. (smeh) Bo gala prireditev na nivoju, kjer voditelja ustvarita vzdušje in poskrbita, da je vsem prijetno. Seveda pa si želimo, da bo med skladbami vsaj ena, ki bo ostala, se zasidrala, pognala korenine. Da ne bo preveč pesmi za en večer.
Koga je Popevka zares izstrelila med zvezde?Treba je razlikovati med zlato dobo popevke, ki je trajala od šestdesetih do srede osemdesetih let, in današnjim obdobjem. Izvajalci imajo danes zaradi nepredstavljive izbire, interneta in velikega števila radijev bistveno težjo nalogo ustvariti skladbo, ki ostane. Šifrerjeva Za prijatelje je eden od hitov, ki nastanejo na deset, če ne na 20 let. Zagotovo so na Popevki nastale skladbe, ki so dobre in se slišijo, da bi pa kar vsako leto prišli do nove Poletne noči ali Med iskrenimi ljudmi … To pa je težja naloga.
Študirali ste slovenski jezik in književnost. Kako je dobro poznavanje slovenskega jezika vplivalo na vaše delo?Po izobrazbi sem profesor slovenskega jezika, ta težek poklic pa sem opravljal le leto in pol. A ta izobrazba je bila najboljša možna naložba za moj voditeljski poklic, ker se v jeziku čutim suveren. Pri nekaterih, ki te izobrazbe nimajo, opažam, kako so lahko zaradi tega nerodni, negotovi ali celo nesamozavestni. Ljudje se počutijo bolje, ko vedo, kako se sklanja kakšna problematična beseda ali kje stoji vejica. Vejice so res trd oreh za večino ljudi.
Ali je pogovorni jezik res ključ do sproščene govorice razvedrilnem programu?V razvedrilnem programu na srečo obstajajo žanri ali vloge, kjer si lahko privoščimo nekaj manj strogosti pri obravnavi jezika. Ko govorimo o klasičnem voditelju, kot je recimo Bernarda Žarn ali pa nenazadnje tudi jaz, moramo paziti na najvišjo možno kulturo jezika. A je spet razlika, ali sproščeno klepetam z gosti v oddaji ali vodim Dnevnik. Drugače je, če sproti ubeseduješ ali če bereš. Živ jezik mora ostati živ, kar pa tudi pomeni, da ni popoln.
Kaj naredi dobrega voditelja?Hja, enostavnega odgovora ni, ker če bi bil, bi obstajal recept in bi bili vsi voditelji zelo uspešni in vsi, ki izbirajo voditelje, pri tem ne bi imeli nobenih težav. Tu je zagotovo veliko talenta, znanja, dela, pridnosti in veliko faktorja x, ki se ga ne da ne kupiti ne naučiti. To se začuti. Za vsak poklic je pomembno, da zanj živiš, garaš in se mu predaš. Če seveda želiš biti v njem uspešen in boljši od drugih.
Navzven je pogosto videti, da je delo voditelja preprosto.Ja, malo te oblečejo, našminkajo, pa je.
Pa v resnici ni tako. Kaj vse je v ozadju tega dela?V resnici je v ozadju mnogo več. Je pa tudi odvisno od človeka, kako na to gleda. Verjamem, da so ljudje, ki pred kamere pridejo nepripravljeni, se pustijo obleči in našminkati, berejo, kar jim drugi napišejo, malo poduhovičijo in je oddaja mimo. In se s tem ne ukvarjajo več. Verjetno je to redko, a obstaja. Jaz nisem tak tip človeka in to preziram. Kot voditelj je treba živeti tudi, ko se kamere ugasnejo. To ni služba za osem ur na dan, pogosto si v stiski. Soočiti se je treba na primer s čudovitimi družbenimi omrežji, kjer lahko 24 ur na dan pljuvajo po tebi. Na to nimaš nikakršnega vpliva, to moraš požreti ali s tem vsaj živeti. Voditelj ali persona moraš biti tudi, ko ne vodiš oddaje. Ni povsem enako, če na Prešercu s pivom v roki sedi nekdo, ki ga nihče ne pozna, ali pa jaz. Seveda jaz tega ne počnem.
Kako doseči tako sproščenost, kot jo na odru in pred televizijsko kamero izžarevate vi?Nekaj imaš v sebi. To pridobiš z leti, ne samo s kilometrino. Sčasoma si upaš več. Veš, da je kamera tvoja prijateljica in da boš, ko se kamera prižge, pokazal več kot v zasebnem življenju. Bolj boš duhovit, bolj prijazen, bolj iskriv. Najboljša izdaja sebe si, ko gorijo kamere. Pokažeš najboljše, kar znaš. In po tem te ljudje poznajo. Nekateri potem sicer mislijo, da si ves čas dobre volje, zato je marsikdo že bil razočaran. (smeh)
Kakšne napake delajo mladi, ki bi radi bili voditelji?Pri mladih, ki prihajajo k nam – zdaj zvenim kot zrel gospod – pogrešam več stvari. Prva je nivo jezikovne kulture, jezikovna občutljivost, ko človek razume, da ni vseeno, kako govori pred javnostjo. Pogosto pridejo ljudje z diplomo, a so kljub temu precej nerazgledani. Danes pogosto nimamo časa, da bi ljudem dali čas za razvoj, iščemo tiste, ki so že pripravljeni za pred kamero. Ko prideš, se moraš že znati obrniti, biti razgledan, pa fino je, če si lušten, karizmatičen. Kar takoj. In kdo ostane? Skoraj nihče. Zato je treba z mladimi delati in biti potrpežljiv. Z njimi je vedno lepo delati, to mi je ostalo še iz učiteljskih časov. In televizija je odvisna od mlade energije. Če je ni, je stvar zavožena.
