Svet, ki ga popisuje pesnik kot zunanji opazovalec in akter, s tem pa tudi sostorilec, je razčlovečen in razduhovljen, manjka mu »človekoljubov«. Ljudje so »opremljeni z najrazličnejšimi aparaturami, ki jim nadomeščajo sočloveka« (Zgodnjepoletna), kar povzroča osamljenost in novodobno obliko odtujenosti, ob čemer pesnikov ustvarjalni angažma postaja tako družbeni kot družabni akt.

Osnovni čustveni legi Mustarjeve poezije sta melanholija in nostalgija, na kateri sicer naletimo že v pesniškem prvencu (U)sodno tolmačenje iz leta 2005, vendar sta tokrat povezani z ak

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.