Najdejo se tudi upravne enote v Sloveniji, ki takih nesmislov ne počnejo (pa jih raje ne imenujem, da ne bi bile za to od nadrejenih morda še šikanirane), so pa tudi take, na prvem mestu ljubljanska, ki (s podporo nadrejenih ministrstev) odločno vztrajajo pri črkobralskem, torej napačnem jahanju na črki zakona, brez upoštevanja njegovega smisla. Zadnji tak primer: Srbkinja iz Srbije je bila od slovenskega organa postavljena za skrbnico svoji duševno bolni sestri v Sloveniji, ki ni sposobna samostojnega življenja. Kaj vse je leto in pol počela ljubljanska upravna enota, da tej skrbnici bolne sestre ne bi bilo treba izdati dovoljenja za bivanje v Sloveniji, raje ne razlagam. Druge ovire smo v letu in pol potem nekako vendarle premagali (kako, bi bilo morda zanimivo tudi za kakšen učbenik), od junija naprej pa se je upravna enota spet »zabarikadirala« na zahtevi po oddaji prstnih odtisov v Beogradu.
Ker se je ta absurdna zahteva hkrati pojavljala še v drugih podobnih primerih, sem (že od avgusta 2016, torej že dve leti) na to kar naprej opozarjal, nazadnje sem kakšnih petkrat poslal še »protest proti vztrajnemu ponavljanju birokratskih nesmislov« tudi predsedniku republike, varuhinji človekovih pravic, notranjemu in zunanjemu ministrstvu ter upravni inšpekciji. In glej čudo, v birokratskem betonu se je nazadnje vendarle pojavila razpoka. V ponedeljek, 10. septembra, sem prejel sporočilo, da bo MNZ upravni enoti vendarle »omogočilo«, da te prstne odtise sprejme sama. Upam, da mi bo ta dopis MNZ dano videti – morda bom potem lažje razumel, zakaj je bilo ljubljanski upravni enoti treba posebej dovoliti, da sme ravnati tako, kot so si kje drugje upali narediti tudi brez tega: ravnati razumno.
A birokratskega betona je v glavah višjih uradnikov (presenetljivo?) včasih celo več kot v glavah nižjih. Prav včeraj mi je nekdo, ki ga po takih opravkih iz Ljubljane pošiljajo v Kairo, povedal, da je na nekem slovenskem diplomatskem predstavništvu mnogo bliže Sloveniji izvedel, da so včasih tujcem omogočali, da take zadeve opravijo kar pri njih – zdaj pa da jim je to ministrstvo izrecno prepovedalo!
In še tale ocvirek. Ker v eni od takih zadev uradne latovščine nisem čisto dobro razumel, sem prosil za pojasnilo. Vodja konzularne službe zunanjega ministrstva Andrej Šter mi je sporočil: »Poanta našega odgovora je, da v osnovi podpiramo vaše stališče (izvedba celotnega postopka izdaje dovoljenja za prebivanje na upravni enoti brez odganjanja prosilcev v tujino, če so ti legalno v Sloveniji) in si zanj že dolgo prizadevamo. Na sestanku z varuhinjo človekovih pravic bomo to podrobneje utemeljili in se pri tem sklicevali tudi na vaše pismo.« Toda on je le vodja konzularne službe, beton je bil v višjih glavah takrat (pred pol leta) očitno še trden. Kolikšna je razpoka, ki je nastala šele te dni, in do kam sega, bomo šele videli. Z betonom tu mislim na črkobralstvo, na jahanje na črkah zakonov in nesposobnost njihove smiselne interpretacije. Kje drugje gre seveda lahko še za kaj hujšega, recimo za politično armirani beton. Na primer v zadnjih izjavah (na srečo odhajajoče) notranje ministrice, da humanitarne organizacije ne bi smele policiji sporočati, kje so begunci, ki želijo zaprositi za azil, in policiji, o groza, celo »groziti«, če bi se potem delala, da ti begunci niso zaprosili za azil.
Post scriptum
Na koncu še prošnja: če ima kdo podobne probleme, naj se z njimi, prosim, ne obrača name, saj pri svojih letih tega ne zmorem več. Naj raje reče svojemu odvetniku, naj naredi enako ali podobno kot jaz, pa bo. Z ženo že komaj čakava, da bom lahko čim prej vsaj malo izpregel (tisti, ki jim grenim birokratski mir, pa najbrž še bolj). Čisto odnehati seveda še ne nameravam, toda pritisk zadnje mesece je bil prehud. Prosim, upoštevajte to.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
