Prvo, kar me je presenetilo, ko sem se v mraku zapeljala z glavne ceste proti Lipici, so bile izredno vidne bele ograje. Bolj vidne kot lepi drevored, ki ga nisem videla že kakšnih deset let. Nekaj je bilo drugače, lesene ograje, ki so jih v preteklosti tako redno pozabili prebarvati, so premočno zamejevale prej zabrisano mejo med cesto in pašniki, drevored pa je, ker je precej starih dreves propadlo, namesto njih pa so na gosto potaknili mladice, deloval kot škrbasto zobovje orjaka, ki mu rastejo mlečni zobje. Tudi ograje so doživele »pomladitev«, očitno so lesene kole nadomestili z na gosto postavljenimi kovinskimi, s tem pa zapravili tisto prejšnjo lepoto nepravilnosti, ki je tako dobro odslikavala avtentični šarm te lepe pokrajine doma belih konj. Naredili so »več«, »lepše«, in je zdaj grše.
V Sloveniji so ljudje zelo nenaklonjeni arheologom, ki blokirajo gradnjo cest, in vendar jih je na tisoče drlo v Mestni muzej gledat najstarejše kolo z Barja...
