AKC Metelkova mesto, ki prav te dni praznuje 25-letnico delovanja, ne bi bilo brez ustvarjalcev, ki med njegovimi zidovi prispevajo k heterogeni dinamiki kulturnega utripa. Mednje spada tudi vizualni umetnik in kitarist skupine Moveknowledgement Uroš Weinberger (1975), ki ima tam slikarski atelje. Kot pravi, ga je v tem času zaznamovala tudi etična drža metelkovske scene, način razmišljanja, za katerega so značilne toleranca, družbena kritičnost in neodvisnost. »Pogosto sem zaznal družbeni problem ravno prek debat z metelkovci ali obiskovalci Metelkove,« pove.
Preteklost je sedanjost
Njegova pregledna razstava, ki bo na ogled do 28. septembra v galeriji Alkatraz, nosi naslov XI., rimska številka pa se nanaša na njegovo enajstletno delovanje znotraj te kulturne cone. V tem obdobju se je profiliral kot umetnik, ki v svojih delih razgrajuje fenomen sodobne medijske kulture. Če je njegova tehnika svojevrstno kolažiranje podob iz časopisov, plakatov in predvsem spleta – ulični marši, plinske maske, tablete, brezpilotni letalniki oziroma droni –, pa z dodanim učinkom neonske svetlobe, podobne tisti, ki žari iz vsakovrstnih ekranov, še stopnjuje slutnjo katastrofične prihodnosti. Oziroma sedanjosti – medčloveška odtujenost in družbena neenakost, ekološke katastrofe, tehnološki razvoj in robotizacija potrošniške družbe so že del našega vsakdanjika.
Iz vojne v zabavo
Kot vidimo v triptihu Long hot summer (2009), je izrezane figure (otrok s plinsko masko, vesoljska ladja) sprva kolažiral zelo očitno, v kasnejših letih pa subtilneje. Denimo v olju na platnu A camp Jesus documentary (2016) figure otrok, prežarčene z rentgenskimi žarki, že manj izstopajo iz slike. »Na youtubu sem videl dokumentarec o otroških taborih, podobnih našim tabornikom, kjer otroke na Zahodu učijo verske nestrpnosti in militantnosti, ki jo mnogi bolj povezujejo z islamskim svetom,« razlaga kritičen vzgib za nastanek slike.
V Empowered by power (2014) in The march (2016), ki prav tako sevata, tokrat zeleno, je najočitnejša vzhodnonemška estetika, sicer pogosta v delih Weinbergerja, ki je v osemdesetih nekaj let živel v NDR. »Intenzivna digitalna migetajoča svetloba, ki jo oddajajo uniformirane postrojene figure, deluje grozeče, tudi naslov del aludira na politične kampanje,« razlaga preplet preteklih idealov z antiutopično prihodnostjo. V nekaterih kasnejših delih, denimo The drone squad (2017), avtor ob kolektivnem maršu naznani še prihod dronov. »Plovila, ki jih je mogoče upravljati na daljavo, so še en dokaz, da izdelki vojne tehnologije pogosto preidejo v zabavno industrijo.«
Prinašalci sladkobe
Politična je tudi podstat dela Candymen (2017), v kateri je slikar vojnima pilotoma iz rok vzel atomsko bombo, katere cilj je bila Hirošima, in v ospredje raje naslikal bolj igrive simbole grozeče kemije – pisane lebdeče tabletke in sladkorno palico. Učinek je ciničen barvni in vsebinski kontrast, v katerem se znajdeta »prinašalca sladkobe«.
»Kemija« je obenem na delu pri slikah, kot sta Air one ground zero (2018), v katerih gledalčevo oko ne more razločiti, ali se otroci igrajo v vodi, blatu ali nafti, pa v seriji, tematsko posvečeni naftnim korporacijam, kamor spada Only few can walk on oil (2013). »Pritegnil me je tudi vizualni potencial logotipov, ki jih uporabljajo podjetja, kot je Esso, čeprav se ukvarjajo s črno, težko industrijo, ki pogosto vodi do ekoloških katastrof in vojne.« Tako na tej kot na vseh preostalih delih so obrazi ljudi vselej zakriti z maskami ali popačeni s svetlobo, s čimer umetnik lovi človeško odtujenost in brezosebnost, tudi oči so vedno zaprte, priprte ali žarijo.
