Veliki zmagovalec 75. filmskega festivala v Benetkah je film Roma Alfonsa Cuaróna, ki je zanj prejel zlatega leva za najboljši film. Kritiki so se z nagrado strinjali: črno-beli film, skozi katerega se Cuarón spominja svojega otroštva v Ciudádu de Mexico v sedemdesetih letih, je film, ki je v tekmovalnem programu požel največ naklonjenih recenzij.
To je že drugo leto zapored, da so glavno nagrado v Benetkah podelili mehiškemu ustvarjalcu. Lani ga je dobil Guillermo del Toro za fantazijski film Oblika vode. Roma je prvi Netflixov film, ki je zmagal na kakšnem od prestižnih filmskih festivalov, kar bo za marsikoga najbrž sporno. Sodelovanje filmov, ki jih producira in distribuira Netflix, na podobnih filmskih dogodkih namreč še vedno sproža ostre razprave o spreminjanju filmske kulture in tega, kaj je in kaj ni »pravi film«, predvsem pa »prava distribucija«. V Cannesu so zato letos z Netflixom prekinili sodelovanje.
To pa še ni vse – še en Netflixov film, The Ballad Of Buster Scruggs (Balada o Busterju Scruggsu) bratov Coen, je s svojimi duhovitimi, a hkrati tragičnimi šestimi zgodbami z Divjega zahoda, ki sta jih ustvarjalca pisala več let, dobil nagrado za najboljši scenarij.
Veliko nagrado žirije je dobil odlični The Favourite (Najljubša) nekdanjega ustvarjalca novega čudaškega grškega vala Jorgosa Lantimosa, ki je bil za veliko obiskovalcev letošnje Mostre najboljši v tekmovalnem programu. Ekscentrična, duhovita, a hkrati seksualno subverzivna interpretacija življenja angleške kraljice Ane in njene prijateljice lady Marlborough, o kateri smo obširneje poročali pred dnevi, je dobila tudi nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI za najboljši film, Olivia Colman, ki v filmu upodablja kraljico Ano, pa nagrado volpi za najboljšo igralko. Colmanova si nagrado za svoj nastop vsekakor zasluži; je igralka, ki se je še do nedavna pojavljala predvsem v televizijskih serijah, v vidnejših filmskih vlogah pa je nastopila le redko, morda tudi, ker ne ustreza seksističnim hollywoodskim standardom o videzu igralk.
Nagrado coppa volpi za najboljšega igralca je dobil Willem Dafoe za svoj portret Vincenta Van Gogha v filmu At Eternity’s Gate (Pri vratih večnosti) Juliana Schnabla. Tudi ta nagrada je bila pričakovana: Dafoe nizozemskega slikarja v sicer pretencioznem, intelektualističnem filmu odigra kot neskončno trpinčenega, a hkrati boleče otroškega in nedolžnega človeka – in s svojim nastopom tako postane najresničnejši del filma nasploh.
Srebrnega leva ali nagrado za najboljšo režijo je dobil francoski režiser Jacques Audiard za film The Sisters Brothers (Brata Sisters), sicer precej medlo in razvlečeno vesternovsko črno komedijo v angleškem jeziku, v kateri John C. Reilly in Joaquin Phoenix igrata naslovna brata, morilca po naročilu. Avstralka Jennifer Kent je za svoj film The Nightingale (Slavček), zgodbo o Irki v 19. stoletju in njenem maščevanju, dobila posebno nagrado žirije, Baykali Ganambarr, ki v filmu igra aboriginskega sledilca, pa je dobil nagrado Marcella Mastroiannija za najboljšega mladega igralca ali igralko.
