Letošnje leto je v znamenju čebel. Tudi zato so v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) pripravili razstavo Kjer so čebele doma. Na njej je začasno na ogled tudi redek predmet iz muzejskih depojev, ki do sedaj še ni bil razstavljen, vprašanje je tudi, kdaj bo spet. Sicer je v SEM na ogled vsega deset odstotkov eksponatov, ki jih hranijo v depojih.
O varuhih čebel se ne ve veliko
Zdaj lahko na razstavi vidite figuralne čebelje panje, ki so bili varuhi čebelnjakov in čebel. V muzeju imajo tri: enega v obliki psa in dva v obliki vojaka. Najstarejši je panj v obliki psa, ki je bil narejen leta 1866, medtem ko sta vojaka nastala v obdobju med vojnama. »Figuralni panji so malo poznani, a to je upravičeno, saj pri nas niso bili zelo pogosti. Njihova funkcija je bila ta, da so varovali čebelnjak in so stali ob njem. V simbolnem smislu varovanja, seveda. Poleg tega so bili še funkcionalni, saj so bili narejeni kot panj,« je eksponate, ki so večino časa skriti v depoju, opisala kustosinja Bojana Rogelj Škafar.
Največ varuhov na Gorenjskem in Koroškem
O pri njih shranjenih varuhih čebel se ne ve veliko: ne od kod so ne kdo jih je izdelal. »Vemo, da so bili v času med obema vojnama varuhi čebelnjakov zelo priljubljeni,« je dejala kustosinja in razložila, da navada figuralnih panjev kot varuhov čebel izhaja iz severne Nemčije, razširjeni so tudi na Poljskem in Češkem. Pri nas jih je bilo največ na Gorenjskem in Koroškem, ohranjenih jih je manj kot deset.
S tem, da so vsi ohranjeni varuhi čebel leseni. Razen glinenega vojaka v zeleni obleki, ki sedaj strumno stoji na razstavi. »O vojaku nimamo prav nobenih podatkov. Ne ve se niti, kako je prišel v muzej, le inventarna številka je zavedena in nič drugega,« pravi Rogelj-Škafarjeva. Taki glineni varuhi čebel so menda redki tudi v Nemčiji, glineni vojak iz Slovenskega etnografskega muzeja pa je sploh edini pri nas ohranjeni primerek.
Do medu z odstranjeno glavo
Pri figuralnih panjih je zanimivo, da so poleg tega, da so varnostniki, tudi funkcionalni. V njih se res naselijo čebele. Vojaka imata luknjo za čebele na trebuhu, hrbtni del pa se jima odpre, da lahko čebelarji vzamejo satje. V psa, ki je narejen iz debla, čebele vstopajo v ustih. Satje čebelar vzame tako, da psu sname glavo. Poleg psov so radi izdelovali še varuhe čebel v obliki leva in medveda, vojake pa so včasih upodobili tudi kot Turke. »Turki se pojavljajo tudi na panjskih končnicah kot primer drugačnega, eksotičnega,« je razložila Rogelj-Škafarjeva. Sicer ni jasno, kakšna naj bi bila obrambna funkcija varuha čebel v obliki Turka, a nekako domnevajo, da je šlo bolj za zunanjo strašljivo podobo. Tudi sicer so naslikani vojaki simbolni in niso nacionalno opredeljeni z uniformami. Zanimivo je tudi, da obraz glinenega vojaka ni strašen, nasprotno, je nasmejan in dobrodušen.
Od treh varuhov čebel, ki jih imajo v Slovenskem etnografskem muzeju, so za enega, za psa, naredili tudi kopijo. Nastala je v okviru projekta dostopnosti do kulturne dediščine ranljivim skupinam. Originalni pes je sedaj na stalni razstavi, kopija na začasni, originalna vojaka pa sta v depojih, in to ne glede na to, kako izjemna sta. »Želja po simbolni zaščiti panja izhaja iz odnosa človeka do čebele. Za čebele ne rečejo, da poginejo, temveč umrejo. Gre torej za zelo oseben odnos med živaljo in človekom,« je dodala kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja.
