Odgovor je pritrdilen. Lehman Brothers ni bila posebno velika banka in najbrž niti ni bila plačilno nesposobna, ko je šla v stečaj. Vendar bi za seboj v prepad skoraj potegnila domala ves globalni finančni sistem in sprožila veliko recesijo. Propad banke Lehman je pomemben dogodek predvsem zato, ker je temeljito spremenil razumevanje ljudi o svetu okoli sebe.
Po 15. septembru 2008 je v ZDA strah pred »še enim Lehmanom« in še hujšo finančno katastrofo vodil do velikih reform. In Lehman se je stalno omenjal med evropsko finančno krizo, ki je izbruhnila po letu 2010, kar je povzročalo strah pred smrtno spiralo državnih bankrotov in plačilnih nezmožnosti. Potem pa je scenarij katastrof izgubil svojo moč in ni imel več učinka. V ZDA so medtem že odpravili bančne reforme, izvedene po izbruhu krize, in v Evropski uniji je danes javni dolg glede na BDP veliko višji, kot je bil leta 2008.
Finančna kriza iz leta 2008 je za tiste, ki odločajo o vladni politiki in ustvarjajo javno mnenje, proizvedla tri nove velike zgodbe. Najprej se je po propadu banke Lehman izjemno povečala priljubljenost odlične knjige Manias, Panics, and Crashes, ki jo je leta 1978 napisal ameriški ekonomist Charles Kindleberger. Ta je eksplicitno izhajal iz dela ameriškega ekonomista Hymana Minskyja o finančnih ciklih, Kindlebergerjeve argumente pa so razumeli kot svarilo proti »tržnemu fundamentalizmu«.
Druga zgodba meni, da je bankrot banke Lehman iz preteklosti priklical borzni zlom na Wall Streetu leta 1929 in veliko depresijo. Politični voditelji so znali potegniti nauk iz obdobja med obema vojnama in uspelo se jim je izogniti napakam iz tistih let. Med veliko depresijo je bila zlasti v Nemčiji in v ZDA najpogostejša naravnanost tista, ki jo je zagovarjal ameriški finančni minister Andrew Mellon, in sicer: »Likvidirajte delo, likvidirajte zaloge, likvidirajte kmete, likvidirajte nepremičnine!« V nasprotju s tem je bil odziv med veliko depresijo usmerjen v to, da se z javnim dolgom nadomesti slabe zasebne dolgove – posredovanje, ki bi prineslo rezultate samo, če bi obresti ostale nizke.
Tretja zgodba pravi, da propad banke Lehman naznanja konec ameriškega kapitalizma. Ta zgodba o učinku metuljevega zamaha s krili je bila priljubljena v vseh tistih državah, ki so imele dovolj tega, da so morale poslušati ukaze iz ZDA. Ali kot je takratni nemški finančni minister Peer Steinbrück pojasnil septembra 2008: »ZDA bodo izgubile svoj status supersile globalnega finančnega sistema, ne takoj, ampak na način postopne erozije.«
Sprva so vsi po svetu gledali na krizo leta 2008 predvsem kot na ameriško katastrofo, ki jo je povzročilo dejstvo, da so imeli Američani kombinacijo finančnega sektorja, ki ga je poganjal testosteron, in nagnjenja, da so spodbujali lastništvo stanovanj in hiš tudi pri tistih, ki si tega niso mogli privoščiti. Šele postopno je bila kriza prepoznana kot transatlantska zadeva. Kot sta pozneje pokazala ekonomista Hyun Song Shin in Tamim Bayoumi, so slabo regulirane in prevelike evropske banke igrale ključno vlogo pri povzročanju tveganja po celotnem finančnem sistemu.
Nobena od prvih dveh priljubljenih zgodb ni zares točna. Kriza ni nastala zaradi težav s trgom, ampak je predvsem posledica netransparentnih in slabo delujočih netržnih institucij, ki so bile med seboj povezane na nezdrav način. S krizo je na dan prišel problem kompleksnosti – ne pa problem trgov kot takih. Banka Lehman je bila problem še posebno zato, ker dejansko ni bila eno podjetje. Obsegala je okoli 7000 ločenih entitet v več kot 40 državah, ki so morale vse iti skozi zapleten in drag postopek vrednotenja in stečaja. Ta netransparentnost in nepreglednost, za kateri bi težko rekli, da sta bili omejeni na ZDA, sta ustvarili vtis, da se je svet približal drugi depresiji, čeprav se v resnici ni. Kriza je bila posledica vse bolj razširjene kratkoročne naravnanosti na finančnih trgih. Medtem ko so se banke hotele rešiti listinjenih produktov, preden bi postali toksični, so drugi udeleženci trga oprezali za tem, kako bi se dokopali do dobička pri kratkoročnih stavah, pri čemer so dolgoročni ekonomski upravičenosti svojih naložb posvečali le malo pozornosti. V tem smislu sta bila nestanovitnost in nihanje zaželena, saj sta ustvarjala priložnosti za dobiček.
Po propadu banke Lehman sta imeli zgodbi o »neuspehu trga« in o »novi veliki depresiji« kot dvojčici velik učinek na javno percepcijo in sta spodbujali nastanek tretje zgodbe, za katero pa se je izkazalo, da je resnična. Ameriška finančna in politična superiornost se je v resnici zmanjšala. Premoč ZDA v svetu je temeljila na gospodarski in politični moči, odvisna pa je bila tudi od nečesa bolj temeljnega: od zaupanja v ameriško sposobnost, da se dolgoročno drži svojih obljub. Kriza je to zaupanje spodkopala, čeprav se je ameriška gospodarska in politična moč samo malo zmanjšala. Globlja okužba je bila intelektualna, ne finančna.
Vedênje finančnega sveta se ne dogaja v vakuumu. Podobna kratkoročna, hiperaktivna miselnost, ki je bila usodna za banko Lehman, se je v tistem času ukoreninila v vsej družbi. Pomenljivo je, da je iphone prišel na trg junija 2007, prav takrat, ko so se pokazali prvi znaki prihajajoče krize.
S pametnim telefonom so prišle raznovrstne nove možnosti. Dal je pospešek dinamiki družbenih omrežij, ki so kot facebook in twitter še v razvoju in ne še dobro opredeljena. Dal je tudi osnovo za tinder in druge aplikacije, ki so povsem spremenile družbeno življenje milijonov, ko so na primer kulturo srečanj usmerile v smer kratkoročnosti, stran od dolgoročnih zvez in dolgoročne angažiranosti. Nove digitalne naprave in platforme spodbujajo hiperindividualizem. Vplivajo pa tudi na politične poglede in politično obnašanje, saj posamezniku omogočajo, da utrdi svoja stališča in se izogne drugačnim mnenjem.
Velik del današnje politične nestanovitnosti je posledica tega novega načina razmišljanja in komunikacije. Tehnologija in finančni svet sta prevzela isti etos: uničiti kontinuiteto in slaviti nestabilnost. Propad banke Lehman Brothers ne razkriva le tega, da obstaja problem v svetu financ, ampak tudi to, da obstaja problem v politiki in družbi 21. stoletja. Ironija je v tem, da kriza, ki je tako nastala in naj bi bila svarilo, ne le da ni preprečila obdobja tehnološkega spodbujanja kratkoročne miselnosti, ampak je, kot vse kaže, celo še pospešila njegovo uveljavljanje.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA) in vodilni sodelavec na Centre for International Governance Innovation (Kanada).
©Project Syndicate
