Študenti robotike na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko so se pred kratkim vrnili z Japonskega, kjer so si ogledali nekaj najpomembnejših robotskih raziskovalnih laboratorijev in tovarn robotov. Japonska velja za zibelko robotske industrije z večdesetletno tradicijo. Med državami sveta ima največje število robotov na število delavcev. »Zanimivo je, da v tamkajšnjih tovarnah še zdaj skrbijo za rezervne dele robotov, ki so jih izdelovali še v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja,« pravi študent zadnjega letnika Krištof Alič. »Ti roboti so tako zanesljivi, da so ponekod še vedno v uporabi. Če dobro delajo, jih res nima smisla menjavati,« se je nasmejal.
Japonski proizvajalci robotov, kot sta podjetji Mitsubishi in Yaskava, vzdržujejo visoko raven vzdržljivosti in kakovosti z natančnim preverjanjem zanesljivosti izdelkov. »Značilno je, da nekaterih proizvodnih procesov niti ne želijo prenesti v druga okolja, denimo v Evropo, saj menijo, da zunaj Japonske ne bo mogoče dosegati tako visoke kakovosti robotov,« pravi profesor Marko Munih, ki je ekskurzijo soorganiziral in na potovanju spremljal študente.
Bistvo robotske industrije sta ponovljivost in zanesljivost. Roboti, če so pravilno umerjeni, v proizvodnji skoraj ne delajo napak. Zanesljivi so veliko bolj kot ljudje in z izjemo nekaterih najzapletenejših opravil znajo v določenih tipih proizvodnje opraviti večino del namesto človeka. »Število napak, ki jih naredi robot, je veliko manjše od števila napak, ki bi jih naredil človek,« je pojasnila študentka Tanja Buh.
Kako robot »čustvuje«
Študenti so si med drugim ogledali proizvodno halo podjetja Fanuc, v kateri izdelajo do sedem tisoč robotov na mesec. Desetine robotov izdelujejo nove robote, pri tem pa jim pomaga en sam človek. »Roboti zmorejo vse, razen enega postopka – nameščanja kablov v notranjost robota. To je tako filigransko opravilo, da jih mora v notranjost potegniti človeška roka. Robot pa pri tem delavcu asistira,« pravi Munih.
Poleg robotov za delo v industriji je na Japonskem razvita tudi humanoidna robotika. Študenti so si med drugim ogledali robote, ki so posnetek človeka. Poleg dovršene prepoznave in sinteze govora se strokovnjaki trudijo izdelati tudi obraze, roke, noge, ki karseda natančno posnemajo gibanje človeškega telesa. Obrazna mimika, torej premikanje obraznih mišic in prikaz »čustvovanja« robota, denimo deluje s pomočjo drobnih zračnih blazinic, ki so skrite pod kožo robota. V laboratorijih na različnih univerzah testirajo tudi robotske sisteme, ki so se v človeškem jeziku sposobni pogovarjati med seboj in hkrati z ljudmi. Tovrstna skupinska pogovorna dinamika je poseben izziv, ki stoji pred japonskimi raziskovalci.
Sobivanje ljudi in robotov, pravi Munih, se na Japonskem nakazuje predvsem v robotski pomoči starejšim. Roboti naj bi starim ljudem delali družbo in jim pomagali pri hišnih opravilih. V domačem okolju, v katerem predmeti niso vedno na istem mestu, kot je to mogoče v industriji, se morajo roboti dobro znajti v relativnem kaosu. Pospravljanje igrač na primer, kar zmore vsak otrok, je za robota zelo zahtevno.
Prihodnost v Kočevju
Študentski obisk na Japonskem pa je bil povezan tudi z domačo robotsko industrijo. Glede na to, da bo japonsko podjetje Yaskava v Kočevju kmalu odprlo novo tovarno robotov, je bila zanimiva neposredna primerjava tuje in domače robotske industrije. V Kočevju bodo kmalu potrebovali več sto novih delavcev, tudi inženirjev robotike. Poleg tovarne bo tu deloval tudi center za raziskave in razvoj. »Na Japonskem smo videli fascinantne robote, a tudi v Sloveniji je robotska industrija dovolj razvita, da lahko načrtujemo kariero tu,« pravi Alič. »Zaposlitvene razmere so v Sloveniji za nas dobre in tudi plačilo je stimulativno,« je pohvalil slovensko okolje. Večina študentov podiplomskega modula robotika je že povezana s katerim od podjetij v Sloveniji, v katerih opravljajo prakso oziroma redno delo. Alič pravi, da po koncu študija Slovenije ne namerava zapustiti, temveč si bo kariero gradil tu. Če že, bi odšel na nekajmesečno gostovanje v katero od tovarn v tujini. Podobno pripoveduje Tanja Buh – Japonska je sicer zanimiva, a tudi v Sloveniji so zaposlitvene možnosti za robotske strokovnjake dovolj dobre. »Ekskurzija je bila koristna tudi zato, da smo s študenti ugotovili, da je področje robotike tudi pri nas v dobrem stanju,« pravi profesor Munih.
