Festival v kanadskem Torontu, ki se je začel 6. septembra, po priljubljenosti in prestižu Benetke že nekaj let vztrajno prekaša (in zato je nemara še toliko večji dosežek, da sta se tja letos uvrstila kar dva slovenska filma: Posledice Darka Štanteta in Zimske muhe Olma Omerzuja). Zdi se, da so se tudi organizatorji beneškega festivala s tem nekako sprijaznili: v tekmovalni program zadnjih dni festivala, ki jih v smislu medijske pozornosti povsem zasenčijo prvi dnevi festivala v Torontu, tako pogosto uvrščajo filme, ki si tega niti ne zaslužijo.
Klišejsko in naivno
Med njimi je zagotovo 22 July (22. julij) Paula Greengrassa, eksploativni, holivudizirani prikaz pokola na norveškem otoku Utoya, kjer je desničarski skrajnež in pripadnik neonacistične skupine pobil 69 ljudi, večinoma najstnikov, ki so tam taborili. Napad na Utoyi je bil napad na nebele priseljence, filmu 22. julij pa iz tragičnega dogodka nekako uspe izpeljati pripoved o dveh belih moških, storilcu in mladem Norvežanu (igra ga sicer odlični Jonas Strand Gravli), ki se mu na sojenju postavi po robu.
Tudi če pustimo ob strani, da film tragedijo izkoristi za solzavo bolnišnično-sodiščno dramo, ki kar buhti od klišejev, je najgrozljivejše to, kako neobčutljiv je za politične implikacije lastne zgodbe. S preoblikovanjem zgodbe v pripoved o hudobnežu in junaku, s katerim se lahko identificiramo, še kako prisotno problematiko rasizma in drugih oblik skrajnega desničarstva poenostavi na dramsko strukturo, ki na koncu obljublja katarzo – četudi se v resnici ne spremeni nič. Problematična je tudi upodobitev storilca, saj 22. julij ustvari lik, podoben Batmanovemu Jokerju ali De Nirovemu taksistu, in tako ustreže resničnemu storilcu in njegovi gonji za medijsko in politično pozornostjo.
Znova prezrte ženske
Beneški festival, ki ima (morda še bolj kot kaki drugi prestižni filmski dogodki) že praviloma neznanske težave s spolom, je letos zaradi tega kritiziral le malokdo. V letošnji tekmovalni program so uvrstili le eno režiserko, Jennifer Kent s filmom Nightingale (Slavček), eden izmed redkih, ki se je v zvezi s tem javno oglasil, pa je bil francoski režiser Jacques Audiard, ki je za svoj film Dheepan leta 2015 v Cannesu dobil zlato palmo. Audiard, ki je član feminističnega gibanja 50/50 do 2020, naj bi se beneškemu programskemu odboru pritožil zaradi tako nepravičnega izbora in pri tem naletel na problematičen odziv: »Odgovor, ki sem ga prejel – iskreno opravljamo svoje delo, ne zanima nas, ali film režira moški ali ženska –, dokazuje, da zastavljamo napačno vprašanje.« V nadaljevanju se je obregnil ob transparentnost selekcije: »Ali imajo festivali spol? Odgovor je da. Že 25 let jih obiskujem, žensk pa ne vidim. Vidim pa vedno iste moške. To ni v redu.«
Argument, da je pomembna umetniška vrednost filma in ne spol, seveda nikakor ne zdrži. Statistika namreč kaže, da ženske večkrat izbirajo filme, ki so jih posnele ženske, moški pa večkrat filme, ki so jih posneli moški – kar še enkrat dokazuje, da so glede umetniške vrednosti merila različna. Tudi evropske organizacije že dolgo opozarjajo, da je pri takšnih izborih na delu povsem nezavedna pristranskost, ki deluje v škodo filmskih del žensk.
Umetniško skromne izbire
Ne nazadnje pa nesmiselnost priljubljene krilatice beneškega umetniškega vodje Alberta Barbere, da zaradi spola nikoli ne bo žrtvoval kakovosti filmskega programa, dokazuje njegov program sam. Ne le da je Barbera vanj vključil lepo število katastrofalnih filmov moških ustvarjalcev, med katerimi sta denimo deli Greengrassa in na žalost tudi samega Audiarda, nikakršne umetniške vrednosti nima niti tisti film, za katerega je presodil, da je edini film ženske ustvarjalke, vreden Benetk. Še več, v Slavčku Jennifer Kent v prvi polovici filma vidimo pet posilstev žensk, njegova kvazifeministična pripoved pa pušča vodo tudi na drugih koncih.
Prizorišče dogajanja je Avstralija v zgodnjem 19. stoletju, ko je ta še služila kot kazenska kolonija, kamor so iz Velike Britanije pošiljali nezaželene člane dele družbe, torej predvsem ljudi iz najrevnejših slojev. Irko Claire (igra jo Aisling Franciosi) so tja poslali, ker je izmaknila kruh, potem ko odsluži kazen, pa jo britanski vojaki in njihov poveljnik večkrat posilijo in ubijejo njenega moža in dojenčka. Slavček se tako prelevi v bizaren film maščevanja, v katerem se Claire spajdaši z aboridžinskim sledilcem in poznavalcem avstralske divjine Billyjem (Baykali Ganambarr), ki je upodobljen kot najhujši stereotip iz hollywoodske popularne kulture, kot »čarobni zamorec«, ki svojo osebnost in življenje žrtvuje za to, da rešuje težave belcev. Film, ki se je v skladu z grdo razvado letošnjega programa razlezel na dve uri in četrt, nima nikakršnega smisla, kaj šele zgodovinskega, a je nehote vsaj smešen. Na žalost pa je eden izmed tistih izdelkov, ki ponujajo varno različico liberalnega feminizma, ki ne spreminja ničesar, ampak v resnici zgolj utrjuje in reproducira patriarhalno ideologijo.
