Manj govorimo o ugrabljeni politiki, ki smo ji spet priča. Namreč, aktualna koalicijska pogodba in ministrska sestava dajeta jasno vedeti, da izvoljeni predstavniki vse vedo, o vsem lahko odločajo kar sami in da so predsedniki političnih strank ustrezni kadri za ministre na katerem koli področju, pač na tistem, ki je še prazno…

V koalicijski pogodbi je neprimerno konkretno navajati segmente bodoče ekonomske politike, če o tej politiki še ni stekla javna razprava in niso pridobljena soglasja stroke, udeleženih subjektov in javnosti. Ali bo davčna politika takšna kot denimo v Avstriji in Nemčiji ali pa zelo drugačna kot denimo na Danskem – o tem še ni bilo kakovostne razprave in o tem še ni mnenja volilcev, torej o tej zadevi tudi predstavniki ljudstva ne morejo nič vedeti in nič odločati, saj ne delajo v zasebni firmi, ampak v interesu javnosti, ki se mora do pomembnih odločitev še opredeliti. Večina se tudi še ni opredelila do političnega sistema: ali je obstoječi dober ali pa je primernejša participativna demokracija – to je očitno tabu tema, ki jo bodo morali odpreti mediji, politika ne vidi dalje od preferenčnega glasu.

Vprašanje socialne varnosti in nivoja te varnosti je seveda med pomembnejšimi in ga ni mogoče reševati z najnižjo plačo, saj so plače tržna in ne politična kategorija. Je pa politična kategorija to, kar si lahko kdo za svojo plačo privošči, zato ekskurzija na Dansko ali tam okoli ne bi bila odveč. Vprašanje torej ni, kako za nekaj evrov povečati najnižje plače in pokojnine, ker to na standard prejemnikov ne bo bistveno vplivalo, ampak je vprašanje, zakaj nimamo dovolj poceni nastanitev (ne le za mlade ali le za stare, saj vsi plačujemo davke in so potrebe v vseh starostnih segmentih), zakaj nimamo brezplačnih vrtcev, subvencioniranih osnovnih živil, dovolj oskrbovalnih domov za starejše, pa zakaj sploh ne vemo, kaj je to nacionalni rekreativni center, ki jih imajo denimo sosedje (mi poznamo samo drage hotele)…

Kakovost javne infrastrukture na elementarnih področjih (hrana, bivanje, sociala, zdravje) ni pomembna le za najnižji dohodkovni razred, ampak tudi za izginjajoči srednji razred, ko imajo ljudje z visoko izobrazbo in pomembnimi nalogami v tej družbi le malo višjo plačo od socialnih upravičencev in so zato praktično na slabšem, brez perspektive in prave volje do dela in življenja…

Koalicijska pogodba bi lahko imela samo en stavek: Zavzemali se bomo za moderno, učinkovito, solidarno in ekonomsko uspešno družbo, na javnih razpisih bomo kadrovali sposobne in pošte ljudi, pomembnih dolgoročnih odločitev ne bomo sprejemali sami, ampak bomo iskali čim večje soglasje stroke in volilcev.

Lekcijo o tem, kako deluje ta neugrabljena politika v predstavniški demokraciji, je nedavno pokazal gospod Jean-Claude Juncker, ki ni vprašal politikov, kaj bi naredili s premikanjem urnih kazalcev dvakrat na leto, ampak je vprašal tiste, ki jih to zadeva (državljane EU) in bo njihovo mnenje tudi upošteval. Tako enostavna in legitimna je lahko politika.

Bojko Jerman, Dolsko