Seveda lahko razumemo naslovnico revije Demokracija kot neumnost, kot pobalinsko provokacijo in rečemo, da se ni vredno razburjati in delati hrup zaradi nekoga, ki je nerazsodno pripravil sliko, in tistega, ki jo je prav tako nerazsodno objavil. Toda jaz imam spoštljiv odnos do teh ljudi. To ni neumnost, norčavost. To je pametno, premišljeno hujskanje k sovražnosti, rasizmu, fašizmu na podlagi laži. Podatke smo slišali na TV: v Sloveniji je bilo od leta 2010 374  prijavljenih posilstev, od teh so jih 334 prijavili slovenski državljani,  36 osebe iz bivše skupne države in 4 posilstva naj bi zagrešili ljudje črne barve kože. In v Sloveniji ni bilo nobenega posilstva, ki bi ga izvršili begunci v zadnjem valu migracij. Pri tem opozarjam, da se prijavi le del posilstev. Veliko jih ostane skritih, zlasti če se zgodijo znotraj družine ali če jih zagrešijo druge bližnje osebe. Posilstvo, ki ga zagreši črnec, bo gotovo prej prijavljeno kot tisto posilstvo, ki ga zagrešijo znanci, sorodniki, nadrejeni. Stvarno razmerje med posilstvi, ki so jih izvršili državljani Slovenije, in tistimi, ki so jih izvršili tujci, bi bilo precej drugačno.

Strah me je, ker imam življenjsko izkušnjo s tem – tako kot milijoni ljudi na svetu – da strategija lažnega, še tako absurdnega okrivljenja neke skupine – Judov, homoseksualcev, duševnih bolnikov in seveda tudi črncev – lahko vpliva na še tako kulturen narod. Navsezadnje o Nemcih ne moremo reči, da so divjaški narod barbarov, ki je pobil milijone ljudi, ker so pripadali naštetim skupinam. Nacizem in njegova ideologija sta utemeljevala in uspešno utemeljila delovanje največjih industrij smrti. Ljudje smo pokvarljivo blago. Vse preveč zlahka se pustimo prepričati, da nas nekdo ogroža. Od nevarnih Judov in Ciganov so nacisti svojo potrebo po iztrebljanju drugih razširili na Slovane in bogve na koga bi jo še razširili, če jih ne bi ustavili. Bolje je zlo ustaviti, preden se razbohoti, izdela svoj vrednostni sistem, ki ga opravičuje in z njim uspešno prepričuje ljudi. Zlo ima nekaj značilnosti epidemije. Čim bolj je epidemija razširjena, tem težje jo je ustaviti.

Zgodba s strahom je zanimiva. Tisti, ki načrtno širijo rasizem, sovraštvo do drugih, nikakor niso sami prestrašeni. Ustrahovanje drugih preprosto uporabljajo kot orodje za širjenje svoje ideologije. Mi drugi pa vse preveč zlahka sprejmemo ponujeni vir nevarnosti, na katerega prilepimo svoje eksistencialne bojazni. Tako jim zagotovimo oprijemljiv objekt. Vežemo jih na ljudi določene barve kože, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, mišljenja, ki se razlikuje od našega. To nam olajša spopadanje z bojaznimi, s tesnobo. Poleg tega pa postanejo konkretni ogroževalci še zelo uporaben odvod jeze, agresivnosti, ki je sestavina človeške narave nas vseh.

Tudi mene doseže zastraševanje in me je strah. Ne pred črnci ali begunci, temveč pred tem, kar se dogaja in dopušča v Sloveniji. Torej, strategija zastraševanja ima širok domet, dobro deluje.

Naslovnica Demokracije, slogani skrajne desnice, grafiti (ki jih pišejo tudi mnogi mladi, pa pri tem sploh ne vedo, za kaj se zavzemajo, kar ne zmanjša učinka na bralce) niso le nedolžni stranski produkti demokracije. So kali zla, ki danes na videz še zanemarljivo brstijo na kakih travnikih, v pričakovanju sprememb v ekološki ali družbeni klimi, da bi pognali svoje plodove. Takšne spremembe, denimo ekonomske krize, so del našega življenja in usode človeštva. Čim več je kali zla, tem bolj je ogrožena človečnost skupnosti.

Razmislimo vsak pri sebi, kaj lahko storimo, da nam zlo ne uide z vajeti.

P. S. V času pisanja tega besedila sem izvedela za oborožene paravojaške skupine v Sloveniji.

ANICA MIKUŠ KOS