Z razmahom čitalništva se je v drugi polovici 19. stoletja začelo razvijati gibanje za ohranjanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti in pripadnosti. Velik pomen v tej smeri je imelo sokolsko gibanje, saj so se telovadna društva Sokol, v katerih se je uporabljala izključno slovenska telovadna terminologija, množila kot gobe po dežju. Prvo telovadno društvo Sokol je nastalo leta 1862 na Češkem, vsega leto za tem so ga ustanovili tudi v Ljubljani. Ker so v njem videle pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskosti, so gibanje podpirale vse takratne slovenske politične struje. Toda ne v nedogled. Članstvo zvečine mestnih Sokolov se je namreč čez čas začelo nagibati na stran tako imenovanih naprednih (liberalnih) političnih krogov, kar za konservativni pol nikakor ni bilo sprejemljivo. Ko je ta v odgovor leta 1905 začel ustanavljati telovadna društva Orel, je med pripadniki enih in drugih pogosto prihajalo do precejšnjih napetosti. K Sokolom, ki so Orle posmehljivo imenovali »čuki«, se na primer ni smel priključiti noben član Slovenske ljudske stranke. Po drugi svetovni vojni so iz nekdanjih sokolskih društev nastala telovadna društva Partizan, Orle pa je že dosti pred izbruhom vojne z dekretom razpustil jugoslovanski kralj.
Na zdar! Celjskemu »Sokolu«.
Negovanje telovadbe bilo je in je vselej pravi pojav probujanja in izobrazbe naroda. Te resnice nikdar niso mogle potlačiti licemerske in nedostojne izjave, koje so nazivljale telovadbo – kot barbarstvo. (…)
Slovenci smo bili prvi, ki smo navdušeno pozdravljali v svoji sredi to idejo sokolstva ter založili v 27. dan julija leta 1863 v Ljubljani prvo sokolsko društvo, tedaj pod imenom »Južni Sokol«. To je bil prvi pričetek sokolske ideje v Slovencih, koja ima eminentne zasluge za probudo našega naroda po slovenskih pokrajinah in za približanje sinov velike rodbine majke Slavije. (…)
Sokolstvo, to je možatost, to je moč in življenje. Samo krepek in močan narod umeje živeti, to kaže usoda človeštva. Razvoj sokolstva bil je odmev probujenega slovenskega duha, izraz iskrenega hrepenenja po ravnopravnosti. S sokolstvom bodi tudi nadalje k življenju probujen ljud ohranjen pri življenju! (…)
Slovenec, 6. septembra 1890
ŠT. VID PRI STIČNI.
K dopisu iz Št. Vida v zadnji številki »Domoljuba« je treba še nekaj besed izpregovoriti; človeku se vriva dvoje vprašanj, ki jih ne smemo prezreti in opustiti. – Prvo vprašanje je naslovljeno na šentvidske »Sokole« in vse druge udeležence sokolskega zleta v Št. Vidu. Glasi se tako-le: Ali je bilo umestno in se je spodobilo rajanje, ples in popivanje v popolnoma kmetskem kraju, v katerem je nekaj hipov poprej toča potolkla vse pridelke do kraja? Kdor ima količkaj usmiljeno in sočutno srce in vsaj nekoliko zmisla za splošna pravila o obnašanju v človeški družbi, tega ravnanja ne more odobravati. Ko je kmet s solzami v očeh in žalostjo v srcu zrl na uničeno polje in vzdihoval v revščini in skrbel kako bo preživil svojo družino, – so mu pred nosom v srčnem veselju in zadovoljstvu Sokoli in njihovi spremljevalci, ki vsi hočejo biti najbolj kulturen del našega naroda in druge ljudi učiti omike – ti ljudje so praznili kozarce drugega za drugim in se zabavali na vse mogoče načine, ki morda že niso več zabava. (…)
Domoljub, 28. julija 1920
Sv. Vid pri Stični.
V odgovor na članek »Sv. Vid pri Stični« v »Domoljubu« št. 30. Dopisnikar tega članka vprašuje šentviškega Sokola, če se spodobi ples v popolnoma, kmetskem kraju. – Sokol je namreč v Sv. Vidu pri Stični pri svoji prireditvi dovolil tudi ples. Dopisnikar trdi, da ples tu ni umesten. Na eni strani se torej kmetovalca povišuje, a na drugi ponižuje. Gospod dopisnikar, ali vam je mogoče znano, da ne obstoji skoraj javne, včasih tudi privatne zabave, ki jo priredi klerikalna inteligenca, ne da bi se tudi plesalo? (…)Torej samo za gospodo je ples, za kmeta ne! Kmet, ti delaj in garaj celi dan, v nedeljo pa bodi doma, čitaj »Domoljuba«, bodi in ostani neumen. (…)
Domovina, 6. avgusta 1920
Smrtno nevarne rane Sokolov, napadenih od zločinske tolpe v Semiču
Semič, 10. avgusta. Sokolsko slavje, ki je v nedeljo popoldne zbralo v Semiču trume Sokolov in Sokolic iz bližnje in daljne Bele krajine, bo pač vsem udeležencem še dolgo ostalo v spominu po surovem krvavem nasilju, ki so ga nad skupino Sokolov z Vinice zagrešili neki nahujskani divjaki. Istega dne se je v Črnomlju vršil katoliški prosvetni tabor in napredni Črnomaljci so s svojim mirnim, dostojanstvenim zadržanjem pokazali, kako se mora človek zlasti v razburkanih časih, kakršna preživljamo dandanes, vesti nasproti akcijam idejnih nasprotnikov. V Semiču pa so bili ob istem času udeleženci mirne, veličastne sokolske manifestacije priče krvavega izpada, ki nazorno izpričuje, koliko podivjanosti je zlasti v krogih one podeželska mladine, od katere bi zavoljo njenih varuhov, vzgojiteljev in vodnikov kaj takega najmanj pričakovali. (…)
Jutro, 11. avgusta 1937
Napad na Sokole v Semiču v pravi luči
Črnomelj, 23. avg. Kakor smo že poročali, je »Jutro« dne 11. t. m. priobčilo članek zaradi pretepa v Semiču, pri katerem so bili nekateri Sokoli ranjeni. V tem članku stvar prikazuje tako, da dobi čitatelj vtis, da je ta napad v zvezi s pristaši JRZ, oziroma s taborom katoliške prosvete v Črnomlju. Mi smo takoj 12. avg. stvar kratko pojasnili in obljubili, da bomo točno pokazali javnosti, kakšne barve ljudje so bili tisti, ki so Sokole narili. »Jutro« bi to tudi lahko storilo in je bilo to celo njegova oziroma njegovih somišljenikov v Črnomlju dolžnost. (…) Tak vtis je »Jutro« samo hotelo napraviti, ker je dokazano, da je semiško sokolsko društvo »Jutru« takoj poslalo objektivno poročilo o napadu na črnomeljske Sokole, »Jutro« pa ga ni objavilo! (…)
Slovenec, 25. avgusta 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
