Je pa v gradnji vse bolj izraženo še nekaj – da je vse postalo sistem. Denimo streha je sistem, ki deluje le, če je pravilno zgrajena oziroma sestavljena iz določenih komponent. Tudi toplotna izolacija in hidroizolacija objekta sta sistem. Kar je na vso srečo vse bolj samoumevno, saj lahko z napačno sestavljenimi komponentami uničimo prednosti določenih materialov; še več, lahko povzročimo pojav poškodb po določenem času.
Dihanje v vrečko
Tudi zato tokrat nekoliko več o izoliranju hiš, predvsem pa še o nekaterih gradbenih pojmih, ki jih želimo razložiti poenostavljeno in čim bolj nazorno. Na primer paroprepustnost. Ne bomo govorili o faktorju difuzijske upornosti prehoda vodne pare, ampak prikažimo bolj nazorno. Vzemite vrečko iz polivinila in vanjo dihajte. Na njeni notranji strani se bo pojavila vlaga oziroma kapljice. Če vzamemo papirnato in enako dihamo vanjo, se ne bo zgodilo nič. Ne boste opazili vlage – ki pa nekje vendarle mora biti. Papirnata vrečka vpija in prepušča vlago navzven – je paroprepustna. Če pa bi čeznjo namestili polivinil in spet dihali, bi se pod tem dodatnim slojem začela pojavljati vlaga, po določenem času pa bi se ta pojavila tudi na papirnati vrečki, ki bi postala mokra. In nekaj podobnega se dogaja v stenah.
Pogosto radi rečemo, da stene dihajo. Ampak kaj to sploh pomeni? Da nam zato ni treba odpirati oken? Gre za omenjeno paroprepustnost, kjer ni bistveno oddajanje vlage iz notranjosti skozi stene, ker je ta paraprepustnost premajhna, ampak to, da vlaga, ki jo ob vsem vendarle sprejemajo stene skozi različne poti, pravilno prehaja navzven. Paroprepustne ali paroneprepustne stene – okna je treba vedno odpirati!
Sosledje slojev
Enostavno gradbeno navodilo pri paroprepustnih stenah je, da si morajo od znotraj navzven slediti sloji, ki imajo vse večjo sposobnost prehajanja pare. V objektu imamo lahko difuzijsko povsem zaprte ali pa odprte stene. Če je stena difuzijsko zaprta, potem je v prostoru nekoliko več vlage (ob ne dovolj intenzivnem zračenju in še nekaterih pogojih lahko prihaja do kondenziranja na stenah), se je pa zato manj nabira v stenah. Upoštevati je treba še, da lahko vlaga v masivno konstrukcijo prihaja tudi iz tal, ob vsem tem pa difuzijska zapora ni vedno absolutna. Poglejmo konkreten primer. Najbolj paroprepustne so na primer mavčne plošče, ki imajo tudi veliko sposobnost vpijanja in kasnejšega oddajanja vlage v prostor – nekako uravnavajo vlago v prostoru. Podobno velja za stare apnene barve, ki pa so manj trajne in odporne. Na trgu so različne barve, bolj ali manj prepustne, še najslabše v smislu prehajanja vodne pare so akrilne. Poglejte si na primer kopalnico, v kateri se bo ob kopanju in slabem zračenju na ploščicah nabrala vlaga, na stenah iz mavčnih plošč pa je ne bo.
Parna ovira ali zapora
Prepustnost pare v montažnih stenah se omejuje s pomočjo parnih zapor ali ovir. Pravzaprav so jih posebej in dodatno razvili za urejanje mansard, kjer so stene montažne. V začetku so parne zapore v glavnem sicer uporabljali, zaradi površnosti izvajalcev, premikanja sten in drugih razlogov pa je vlaga na določenih mestih prodrla v izolacijo in negativno vplivala nanjo. Tudi zaradi tega se danes vse bolj uporablja parne ovire, ki upočasnijo prehod pare, ki lahko pozneje izpari skozi zunanji zid.
In spet smo pri tem, da si morajo sloji slediti glede na parno prepustnost. Je pa pri tem spet zanimivo, kaj storiti na primer, če imamo zunanji sloj parno zelo slabo prepusten. Na primer pri brunaricah, pri katerih se izolacijo namešča znotraj, ali, kar je še bolj radikalno, pri steklenih ali pločevinastih fasadah. Pri brunaricah se težavo rešuje s parno zaporo, ki pa mora biti (tega nikoli ne pozabite!) res dobro nameščena in tudi zlepljena, da para ne uhaja skozi razpoke. Druga možnost, ki se jo uporablja predvsem pri steklenih in kovinskih fasadah, pa je prezračevanje fasade. Tako je pod steklom oziroma pločevino prezračevani kanal, v katerem se vlaga, ki izpuhti iz zidu, posuši. Nekaj podobnega je tudi na strehi. Res je, da pločevinaste strehe ne prepuščajo vlage in se pod njimi nabira kondenz; podobno je tudi pri betonskih in opečnih strešnikih, ki pa imajo več rež in vsaj deloma prepuščajo paro, ki se tudi dokaj hitro posuši, da je niti ne opazimo. Prezračevalni kanal pa je obvezen pod vsemi kritinami. Seveda če imamo urejeno mansardo.
Zaščitni sloj
Omenili smo, da je fasada sistem. Preden se pozabavamo z vprašanjem o primernosti oziroma razlikah med tako imenovanim stiroporjem in kameno volno, nekaj besed o drugih slojih v fasadi. Toplotnoizolacijski fasadni sistem je sestavljen iz lepila, toplotnoizolacijske fasadne plošče, pritrdilnega sidra, osnovnega in zaključnega ometa. Vsi ti sloji, od lepila do zaključnega sloja, morajo biti usklajeni glede prehajanja vodne pare. Dinamično lepilo onemogoča nastajanje prevelikih napetosti na stiku med sistemom izolacije in podlago, ki se pojavljajo kot posledica toplotnih obremenitev, predvsem pa vse to zagotavlja, da se rosišče ne premakne v kritične cone sistema. Ob vsem tem pa morajo biti zaključni sloji ne le paroprepustni, ampak morajo zagotavljati tudi vodoodbojnost. Ampak vsi zaključni sloji in zaključne barve seveda nimajo enakih karakteristik. Bistvene lastnosti, ki jih morajo izpolnjevati zaključni sloji, so vodoodbojnost, paroprepustnost, barvna obstojnost, trajnost, odpornost proti algam, mahovom …
Stiropor ali kamena volna?
Zdaj pa temeljno vprašanje. Kakšno izolacijo uporabiti – stiropor ali kameno volno? Včasih je bil glavni argument proti uporabi ekspandiranega (EPS) in ekstrudiranega polistirena (XPS) za fasade slaba oziroma skoraj nikakršna paroprepustnost. Še vedno velja, da klasični stiropor za fasade ni primeren, saj bi se pri difuzijsko odprti steni rosišče vlage pojavilo pod njim in bi to katastrofalno vplivalo na konstrukcijo. Morda ste kdaj videli severno steno kakšnega objekta, ki je bila črna in so se videli obrisi plošč. To je to. Zgodba pa je povsem drugačna pri sodobnih fasadnih stiroporjih, ki imajo bistveno večjo in povsem zadovoljivo paroprepustnost, kar govori, da lahko za fasade uporabljamo le fasadni stiropor, ne pa tudi klasičnih stiropornih plošč. Fasadni stiropor najviše kakovosti je na primer vsaj dvakrat bolj paroprepusten kot les, obstajajo pa različni fasadni stiroporji z različnimi razredi paroprepustnosti.
Drugi argument je požarna varnost. Zakon ne pušča dilem pri stavbah, višjih od treh nadstropij (točneje nad višino 22 m), kjer je za izolacijo mogoče uporabiti le kameno volno, medtem ko je pri nižjih objektih odločitev individualna. Sodobni fasadni stiroporji se sicer uvrščajo v nekoliko boljši razred požarne varnosti, gradbeni stiropor je namreč samougasljiv, tako da je skrb glede tega povsem odveč. Glede na to, da smo omenili tudi XPS, še nekaj njegovih prednosti. Gre za polistiren, popularno imenovan stirodur, ki je zelo odporen proti visokim mehanskim obremenitvam, vodi in vlagi, tudi ob stalni izpostavljenosti, ravno zato se ga uporablja za izolacijo najbolj obremenjenih delov konstrukcije.
Kamena volna
Vsekakor je kamena volna med boljšimi izbirami, je pa nekoliko dražja in ob vsem tem mora biti izdelana v sistemu oziroma ravnovesju vseh slojev. Poleg požarne varnosti je še vedno v rahli prednosti glede paroprepustnosti in tudi glede večje tlačne trdnosti. Za fasade se uporablja običajne plošče ali lamele, orientiranost vlaken pravokotno na zid pa še izboljša mehanske lastnosti izolacije in možnost vgradnje brez mehanskega pritrjevanja. Priporočajo jo predvsem pri novogradnjah.
Kaj pomenijo te fasadne rešitve, po svoje govorijo tudi garancijske dobe, ki so pri fasadnih sistemih praktično enake za izolacijo iz kamene volne in za izolacijo iz ESP. Razlika (15 ali 25 let) je v glavnem le zaradi sistema in zgornjih slojev glede odpornosti, samočistilnosti in podobno. To govori o veliki enakovrednosti; odločitev o vrsti izolacije, ali bo to stiropor ali kamena volna, morda še kaj drugega, pa je vaša.
