Bil je petek pozno zvečer, 10. septembra 1993. Ljudje so se začeli zbirati po Ljubljani. Nekaj ur pozneje so splezali čez ogrado in mimo varnostnika odkorakali v prostore nekdanje vojašnice v Metelkovi ulici. Sprva so odšli v prvo nadstropje stavbe, kjer danes delujeta kluba Gala hala in Channel Zero. Tam se je začela obramba oziroma zasedba Metelkove, odvisno, kako obrnemo zgodbo.
Publicist, koncertni organizator in član kolektiva Gromka Miha Zadnikar, ki je bil zraven ob teh dogodkih, pravi, da je šlo za osvoboditev. Če želimo razumeti, zakaj je prišlo do tega dogodka z 10. na 11. september, ki ga bodo v teh dneh na Metelkovi proslavili s številnimi prireditvami, je treba čas še malo zavrteti nazaj. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je namreč v okviru Mirovnega inštituta oblikovala Mreža za Metelkovo, ki se je po osamosvojitvi z oblastjo med drugim dogovarjala, da bodo v zapuščeni vojašnici prostor dobili kulturniki, umetniki in drugi ustvarjalni ljudje.
Mislili so, da je že vse dogovorjeno, toda razvoj dogodkov je šel v drugo smer. »Skozi proces delovanja Mreže za Metelkovo so bili ti prostori obljubljeni približno 200 subjektom iz kulture, umetnosti in socialne dejavnosti. S strani mestne oblasti je bilo rečeno, da je stvar dogovorjena. Toda župan Jože Strgar s sodelavci je prelomil obljubo in začeli so rušiti vojašnico,« je povedal Miha Zadnikar.
Velika podpora meščanov in medijev
Stekla je akcija. Znotraj Mreže za Metelkovo se oblikoval odbor, ki ga je pokojni Borut Brumen poimenoval MLO – Mreža lomi odpor. »To ime je Borut Brumen izbral v sarkastičen opomin, ker so v socializmu isto kratico uporabljali mestni ljudski odbori. V MLO je bilo le pet ali šest ljudi, ki smo ekspresno organizirali skvotanje. Šli smo na bolj obljudene lokacije, v Škuc, KUD Franceta Prešerna, K4 in poklicali na Radio Študent. V nekaj urah se je zbralo 200 ljudi, ki so naselili prazno kasarno,« je dejal Zadnikar in dodal, da so jih spodbudili gostje iz Nizozemske, ki so imeli veliko izkušenj s skvotanjem in so bili ravno na festivalu v Ljubljani.
Na tej točki se je zasedba končala in začela obramba, Metelkova pa je postala prvi skvot v samostojni Sloveniji. Pritiski oblasti so se vrstili. Sprva so jim odklopili elektriko in vodo, nato je večkrat prišla policija, nekajkrat je zavrela kri, šesterica je bila obtožena ogrožanja družbene lastnine… Kot pravi Zadnikar, je občina pritiskala tudi na druge načine. Tako, da je na primer Radiu Študent grozila z ukinitvijo financiranja.
Razmere, v katerih so zasedli in ubranili Metelkovo, so bile povsem drugačne, kot jih imajo avtonomni prostori danes. Imeli so izjemno podporo medijev, prebivalcev Ljubljane in kulturniške srenje. »Ko so nam zaprli vodo, so k nam prišli gasilci s tremi cisternami. Rekli so, da so slišali, da smo brez vode, in nam jo podarili. To je bil nepozaben prizor. Tudi podpora v medijih je bila velika. Ervin Hladnik Milharčič je v Mladini v prispevku z naslovom Zadnja postaja osemdesetih zapisal, da imamo večjo podporo, kot jo je imela Roška,« se spominja Zadnikar. Tudi problemi, ki so jih tedaj naslavljali, so bili drugačni. Medtem ko se danes avtonomni prostori ukvarjajo s prekarstvom, migracijami in gentrifikacijo, so se tedaj bojevali za kulturni prostor.
Od kulture do političnosti
Skvot so branili tako s stražami in z barikadami kot z različnimi dejavnostmi. Zadnikar se spomni, da je bila ena najbolj priljubljenih prireditev 1001 noč. »Uredili smo pisalno mizo in posteljo ter vsak dan povabili gosta. Vsak od gostov je moral pripraviti program, pri nas prespati in se vpisati v knjigo. To je bila gesta podpore in sporočilo, da čuvamo svoj prostor,« je dejal in pripomnil, da so prihajala razna znana imena, na primer pesnik Dane Zajc in pevka Marjana Deržaj.
Tako so ustvarjali program in skupnost, a so morali biti ves čas pozorni na poskuse oblasti. Kot na primer leta 1995, ko so jim drugič odklopili vodo in elektriko, ljudi, ki so živeli na Metelkovi, pa vrgli ven. Zadnikar pravi, da je bila Metelkova politično najmočnejša med letoma 2001 in 2004, ko so s pomočjo urada za intervencije in z močno podporo skvota AC Molotov organizirali razne demonstracije, najprej protest proti ksenofobiji, nazadnje pa kampanjo proti vstopu v zvezo Nato. »Po tem obdobju in po vstopu Slovenije v Evropsko unijo smo postali zelo prepoznavni tudi v svetu. V letih 2004 in 2005 so o Metelkovi pisali številni tuji mediji. Takrat pride do popularnosti, ki še vedno traja, in zametkov turizma, ki se krepi in ga je vsako leto več.«
In kakšna je Metelkova danes? »Predvsem je zelo pestra, heterogena in ponuja veliko programa. Žal je moral pogoreti klub Jalla Jalla, da se je mestna občina malce zganila glede politike do preprodaje prepovedanih substanc in agresivnih odjemalcev v središču mesta. Zavedamo se, da silovita gentrifikacija in pretiravanje s turistično industrijo silita prebivalstvo na obrobje,« je dejal Zadnikar in sklenil, »da je Metelkova v določenem delu, kar ve redko kdo, tehnično še vedno skvot«.
