Usodni sta bili prehitra vožnja in neuporaba varnostnega pasu. V prometni nesreči si je poškodovala hrbtenjačo v višini šestega prsnega vretenca in utrpela notranje poškodbe, zaradi katerih je njeno življenje nekaj časa viselo na nitki. Po dveh mesecih zdravljenja v celjski bolnišnici so jo napotili na pol leta trajajočo rehabilitacijo v Sočo. »Imela sem nepoškodovane roke, kar je velika sreča,« je povedala. Imela je tudi trdno voljo in rehabilitacija je dobro napredovala. Začela je tudi poklicno rehabilitacijo. Odločno je zavrnila, da bi jo tako mlado invalidsko upokojili, in si pridobila strokovno mnenje o nadaljnji poklicni poti. Ker njeno dosedanje delo, ki je bilo pretežno sedeče, ni bilo več primerno, se je vpisala na študij za prekvalifikacijo. Kmalu se je tudi včlanila v zvezo paraplegikov, v kateri so prepoznali njen potencial in jo zaposlili kot strokovno sodelavko. Opravila je tudi izpit iz socialnega varstva. Slačkova je še danes aktivna v zvezi in med drugim ureja njihovo glasilo Paraplegik.
Tudi moža je našla med paraplegiki. Mož je na vozičku zaradi padca z drevesa. Zelo sta si želela družino in po sedmih letih truda se je rodil sin, ki je zdaj že drugošolec. Oba z možem se ukvarjata s športom, potujeta in tudi sicer skušata živeti čim bolj normalno življenje. Pred leti je bila Slačkova v prvi skupini invalidov, ki so se usposobili za potapljanje in opravili potapljaški izpit, in je že 15 let vneta potapljačica.
Povezala se je tudi z zavodom Vozim, v okviru katerega skuša s svojo zgodbo ljudem prikazati, da je cesta nevarno okolje in da so prometni zakoni napisani za večjo varnost udeležencev v prometu ter jih je seveda treba upoštevati. lo
