Pred tremi tedni je 33-letni David sodeloval na rekreativni kolesarski dirki. Vračal se je že domov, ko je na cesti s kolesom zapeljal na pesek, odneslo ga je naprej in trčil je v ograjo. Pri trku si je zlomil eno od vretenc, ki je poškodovalo hrbtenjačo. V Kliničnem centru v Ljubljani so mu zdrobljeno vretence fiksirali s ploščicami in vijaki ter ga po dveh tednih zdravljenja premestili na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča na rehabilitacijo po poškodbi. Tukaj zdaj izvaja vsakodnevno fizioterapijo. »Neki občutki v nogah so, premakniti pa jih ne morem,« je povedal mladenič, ki seveda upa na najboljše: da se bo v prihodnjih mesecih tako rehabilitiral, da se bo lahko spet postavil na lastne noge in jih uporabljal. Že zdaj je sprememba življenja, ki jo je prinesla poškodba hrbtenjače, velika: pred poškodbo je bil ob delu na kmetiji in športu v izjemni telesni pripravljenosti, po le treh tednih ležanja pa je fizično zelo upadel, ugotavlja.
Manj poškodovanih v prometu
Takšna je zgodba enega od približno 40 pacientov po poškodbi hrbtenjače, ki so utrpeli tudi nevrološke izpade in imajo motnje delovanja drugih organov in jih na leto napotijo na rehabilitacijo na URI Soča, v edini tovrstni center v Sloveniji. To število skozi leta ostaja na približno enaki ravni, se pa spreminja struktura vzrokov poškodb, pojasnjuje prim. mag. Rajmond Šavrin, predstojnik oddelka za rehabilitacijo pacientov z okvaro hrbtenjače. V preteklosti so prednjačile poškodbe v prometnih nesrečah, a se danes njihov delež zmanjšuje in se povečuje delež nesreč zaradi padcev, tudi pri delu in športu, ter skokov v vodo.
Število poškodb zaradi skokov v vodu se je letos povečalo in so sprejeli dva pacienta s poškodbo vratne hrbtenjače, dva poškodovana pa se še vedno zdravita v UKC Ljubljana. Še posebno veliko ljudi, predvsem starejših, se poškoduje pri padcu z dreves, najpogosteje češenj in sliv. Na tem oddelku se rehabilitirajo tudi bolniki s poškodbo hrbtenjače zaradi bolezni, tudi teh je približno 40 na leto. Bolnikov s poškodbo hrbtenjače je v Sloveniji še več, a nekateri srečneži iz bolnišnice odkorakajo brez posebnih posledic.
Take sreče ni imel 38-letni Andrej, ki smo ga prav tako srečali na rehabilitaciji v URI-Soča: pri delu v Nemčiji se mu je zgodila delovna nesreča, padel je šest metrov globoko. Pet mesecev se je zdravil na kliniki v Nemčiji, zdaj je že mesec dni na Soči. Z rehabilitacijo počasi napreduje: ima vsakodnevna razgibavanja telesa, dali so ga tudi že na napravo, da lahko stoji.
Okvara hrbtenjače po poškodbi nastane, ko zlomljeno vretence prekine ali poškoduje hrbtenjačo, ki je podaljšek možganov. Če okvara nastane višje na hrbtenici, je lahko okvarjeno delovanje vseh štirih udov (tetraplegija), pride lahko tudi do okvare dihanja. Če je poškodba nižje na hrbtenici, so lahko roke neprizadete (paraplegija), kar je za posameznika veliko ugodneje, a je tudi te ljudi treba v procesu rehabilitacije usposobiti za nadaljnje življenje in jih opremiti s številnimi pripomočki. Prav tako je treba na novo življenjsko danost pripraviti tudi svojce, saj se večina poškodovanih po rehabilitaciji vrne v domače okolje. Med rehabilitacijo tudi preverijo, ali je oseba spodobna delati na prejšnjem delovnem mestu, ali morda potrebuje prilagoditev delovnega mesta oziroma prekvalifikacijo. Rehabilitacija po poškodbah hrbtenjače je kompleksen, več mesecev trajajoč proces, v katerem poleg zdravnikov sodelujejo tudi fizioterapevti, delovni terapevti, psihologi, socialni delavci in zdravstvena nega. Večina poškodovanih so moški, kar kaže, da moški živijo bolj tvegano kot ženske.
V Zvezo paraplegikov Slovenije je vključenih 1050 ljudi s poškodovano hrbtenjačo, je povedal predsednik Zveze Dane Kastelic. Ker za poškodbo hrbtenjače ni vedno kriva samo smola, se trudijo v sodelovanju z URI Soča javnost ozaveščati, da je veliko poškodb hrbtenjače mogoče preprečiti. »Poškodbe hrbtenjače so zelo hude, zato bodimo previdni na cesti, pri delu in doma,« je opozoril Kastelic. Prav tako za bolnike, ki so na rehabilitaciji v Soči, redno pripravljajo informativna srečanja, kjer jih seznanjajo z aktivnostmi v devetih slovenskih društvih. Dajejo jim tudi upanje, da se s poškodbo svet ni podrl in da lahko tudi naprej živijo kakovostno življenje, se ukvarjajo s športom, in zavedanje, da po tistem, ko zapustijo rehabilitacijsko ustanovo, ne bodo prepuščeni sami sebi.
