Vlada se namerava lotiti številnih zadev, ki so nedvomno koristne in potrebne. Splošno gledano torej njen program zasluži podporo. Je pa v njem tudi nekaj zadev, ki bi jih kazalo reševati drugače, kot se za sedaj predlaga. Ena teh je predlog nove obdavčitve dohodkov od kapitala. Ta dohodek oziroma dobiček obdavčujemo danes izjemno nizko, saj poslovno in razvojno najuspešnejša podjetja davka skoraj ne plačujejo. Po predlogu nove vlade pa naj bi bila obdavčitev višja, kot je v večini bližnjih držav. Na Dobu začasno domuje ekonomist z imenom Bine Kordež, ki veliko svojega časa namenja pripravi zelo uporabnih analiz o naših aktualnih ekonomskih zadevah in v eni zadnjih obravnava tudi obdavčevanje dobička. Kordež ugotavlja, da je to obdavčitev smiselno povečati, vendar ne na način, kot to predlaga nova vlada. Vsaj mene je s svojo rešitvijo prepričal in verjamem, da tudi vlada ne bo vztrajala pri svojem začetnem predlogu, saj je ta tudi med nekaterimi uspešnimi podjetniki izzval precej, morda celo preveč nejevolje.

Bolj problematično od tega, kar je zapisano v koalicijski pogodbi, pa s ponujenimi rešitvami morda nismo najbolj zadovoljni, je to, kar bi v njej moralo biti, pa ni. Sam pogrešam predvsem tri stvari. Na prvo mesto postavljam to, da bi se politika vendarle morala lotiti osrednjega problema države, to so zlorabe politične oblasti za zadovoljevanje posebnih (osebnih, skupinskih…), torej ne splošnih interesov. Te zlorabe se pojavljajo že pri parlamentarnih volitvah, saj veljavna ureditev močno omejuje stvarni vpliv volilcev na to, kdo jih bo zastopal v parlamentu, zato pa imajo pri tem izboru toliko več moči vodstva političnih strank. Razvili smo torej politično ureditev, v kateri je za dejansko demokracijo bolj malo prostora in jo je zato smiselno opredeliti kot vladavino političnih strank, to je strankokracijo. Gre za izjemno aktualen problem, ki naj bi se ga razrešilo z novim volilnim zakonom, a se ga, kot kaže, tudi nova vlada ne želi lotiti.

Za osrednji prikaz, kako pohabljeno deluje naša demokracija, lahko uporabimo monopolno moč, ki jo ima vladajoča politika pri ključnem kadrovanju v javni upravi, v organizacijah javnega sektorja (zavodi, agencije…) ter podjetjih v večinski državni lasti. To moč ji daje veljavna zakonodaja. Tako ta politiki, ko po volitvah prevzame oblast, dovoljuje, da po lastni presoji zamenja večino ključnih kadrov v javni upravi. V nadzornih organih zavodov in agencij javnega sektorja pa imajo po veljavni ureditvi politično imenovane osebe zagotovljeno večino, zaradi česar so v vodstvu teh organizacij praviloma le politiki všečne osebe. Slednje velja tudi za nadzorne organe podjetij, ki so v večinski lasti države. Posledica takega kadrovanja je neučinkovito, tudi s korupcijo obremenjeno delovanje javnega sektorja in problematično ravnanje z gospodarskim premoženjem, katerega večinski lastnik je država.

To je, po mnenju mnogih, osrednji problem naše države. Kako ga razrešiti, se ve; o tem sta nedavno F. Demšar in R. Zatler pripravila odlično analizo in jo tudi objavila v posebni knjigi (Javna hiša Slovenija). Njen izid je naš znani ekonomist Jože Damijan pospremil z besedami, da jo je smiselno vzeti »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«. A žal si tudi nova vlada pred potrebo po teh spremembah za sedaj zatiska oči, in če bo pri tem ostalo, bo Slovenija tudi pod njenim vodstvom razvojno še naprej zaostajala.

Tretja zadeva, ki jo pogrešam v koalicijski pogodbi, je načrtovanje in izvajanje razvojne politike države. Res je, dosedanje vlade so se ukvarjale predvsem s tekočimi problemi in ne z razvojem; je strokovno izjemno zahtevno, napake, ki se jih pri tem dela, pa so običajne dražje od vsega drugega. Da je teh napak manj, si modra politika pomaga s svetovalnimi telesi, ki jih sestavljajo kompetentni strokovnjaki. Te možnosti se je tudi politika v bivšem sistemu veliko posluževala, kar je nedvomno veliko pripomoglo, da je bil sistem ekonomsko razmeroma učinkovit. Sedanje, »demokratične« vlade pa ne kažejo potrebe po tovrstni strokovni podpori. Tudi v koalicijski pogodbi nove vlade ni sledu o čem podobnem, kar po mojem ni modro. »Ekonomski svet«, ki bi ga oblikovali po vzoru fiskalnega sveta, bi namreč lahko veliko prispeval, da nova vlada razvojno ne bo delala večjih napak.

Naj zaključim. Sodeč po koalicijski pogodbi – če se jo bo seveda učinkovito uresničevalo – bo nova vlada vsaj tako uspešna, kot so bile njene predhodnice. Če se bo lotila še sprememb, ki jih navajam v gornjih vrsticah, in jih tudi uspešno izvedla, pa ji bo večna Slovencev sploh hvaležna.

Andrej Cetinski, Ljubljana