Zgodba Ozvalda Ivančiča je nenavadna – preselil se je v državo, iz katere se želi večina njenih državljanov izseliti. »Življenjski cilj vsakega drugega Romuna je, da bi se preselil v tujino,« je dejal Izolan, ki v Bukarešti živi že skoraj šest let.
V Romunijo ga je pripeljal slalom po krivinah življenja. Svojo sedanjo soprogo Ano je spoznal v službi v Sloveniji, kamor jo je napotila mednarodna korporacija, za katero sta takrat delala. Potem sta izgubila stik. Po več letih in ločitvah sta si začela dopisovati, nadaljevanje pa je kot v filmih. Ker sta Anini hčerki tedaj že hodili v šolo, je bila edina logična poteza, da preseli v Romunijo: »Ta odločitev ni bila lahka, s seboj je vlekla mnogo več nevarnosti in neznank kot gotovosti. Tudi ni bila kakšna odločitev dvajsetletnika, temveč sem bil že v resnih letih odraslega človeka.«
Ker je bilo ravno takrat podjetje, za katero je delal v Sloveniji, v prestrukturiranju, je prosil, da ga prestavijo na zavod za zaposlovanje. Ker je Romunija v Evropski uniji, se je lahko preselil na romunski zavod za zaposlovanje. Po nekaj mesecih je v eni od multinacionalk našel službo v tehničnem in komercialnem podpornem centru za južno Evropo, vključno s Slovenijo, kjer dela še danes.
Bukarešta, kaotična metropola
Tako se je preselil v mesto, ki ima več prebivalcev kot Slovenija. Pred prvim obiskom si je predstavljal, da je Bukarešta nekoliko bolj urejeno mesto. Pravi, da velike poslovne zgradbe rastejo kot gobe po dežju, a infrastruktura ne sledi razvoju: »So dnevi, ko po pet minut čakaš na stopnicah postaje podzemne železnice, da se množica razkropi in sploh lahko prideš do perona.« Od doma do službe potrebuje približno 45 minut za razdaljo kakšnih 15 kilometrov, od tega pol časa preživi na metroju, saj mora prepotovati iz južnega v severni del mesta. »Problem Bukarešte je, da je kot metropola premalo urejena, ker ne sledijo urbanističnim smernicam in načrtom, temveč gradijo kaotično, zelo verjetno po principu 'uslug in daril'. Od tedaj, ko sem prišel, pa do danes je promet postal res zelo kaotičen. Tudi zelo agresivno vozijo.«
Še huje je v trgovinah, predvsem ko so prazniki: »Drug po drugem hodijo. Veste, to je tako, kot da bi psa leta imeli na vrvici, potem pa bi ga spustili in bi se mu zmešalo od svobode. Tu je enako: desetletja so bile police prazne, sedaj pa je vsega preveč. Saj pri nas ni dosti drugače.«
Ljudje so siti politikov
Ti prejšnji časi očitno še kako vplivajo na življenje v sodobni Romuniji. Ravno pred nekaj tedni so se ljudje ponovno množično zgrnili na ulice in protestirali, posebej za to so prišli mnogi Romuni, ki delajo v tujini. »Romuni se pogosto odpravijo na ulico,« je razložil Ozvaldo Ivančič. »Nazadnje jih je razjezila oblast, ki sprejema zakone tako, da so pisani na kožo določenim politikom ali njihovim prijateljem. Več politikov je bilo obsojenih za kazniva dejanja korupcije, tudi trenutni predsednik parlamenta, a niso šli v zapor. Sedaj pa skušajo spremeniti kazensko zakonodajo, da zloraba javne funkcije v osebno korist ne bila več kaznivo dejanje, temveč le prekršek, zloraba, lažja od 200.000 levov, pa sploh ne bi bila sankcionirana.« Ob tem je Ivančič omenil, da je od volitev leta 2016 to že četrta vlada. »Ljudje so siti politikov. Nekaj se bo moralo spremeniti. Bolezen teh partijcev, ki kar nočejo pustiti oblasti, je ta, da ne želijo razumeti, da so storili dovolj slabega predvsem v letih po zamenjavi političnega sistema. Ne želijo razumeti, da ne gre več za eno stranko in njeno oligarhijo, temveč za domovino.«
Prepričan je, da Romunija ni naredila dobre tranzicije iz komunizma v drug sistem. »Romunija je bila zelo zaprta. Ko poslušam, kaj mi o življenju o komunizmu govorijo ženini sorodniki, ne morem verjeti, da so tako živeli. To so bili časi, ko sosed sosedu ni mogel zaupati. Časi vrst za kruh, vrst za mleko, ko so bile trgovine prazne, blago se je po poznanstvih in zvezah prodajalo zadaj iz skladišča, in ko je pripeljal tovornjak, je bilo blago praktično že prodano, jasno, ne po uradnih cenah.«
Štiri milijone izseljencev
Ozvaldo Ivančič opaža, da se Romunom še vedno pozna ta način razmišljanja: »Še vedno živijo po principu 'znajdi se', kot so skušali preživeti v komunizmu.« Tudi zato Romunije ni lahko razumeti niti ni lahko v njej živeti.
Morebiti je to tudi razlog, da želi toliko Romunov v tujino. Ocenjujejo, da v tujini živi približno štiri milijone Romunov. Nihče pa ne razmišlja o tem, kaj to pomeni za državo in družbo. »Trenutno recimo oblast obljublja, da bodo upokojencem za 100 odstotkov dvignili pokojnine do leta 2021, a finančniki opozarjajo, da to sploh ni mogoče, saj v Romuniji ni več toliko mlade delovne sile, da bi zagotavljala dotok financ za višje pokojnine,« opozarja Ivančič.
Izseljevanje se pozna še na drugih področjih, recimo v zdravstvu: »Vsak študent medicine se želi zaposliti v tujini in kronično primanjkuje predvsem splošnih zdravnikov in medicinskih sester. Mnogo starih ljudi, ki živijo na podeželju, zaradi tega skoraj nima več dostopa do zdravnika.« Ob tem še doda, da je med Romunijo v mestih in tisto na podeželju velika razlika v razvitosti: »Na podeželju še vedno živijo tako kot pred 40 leti.«
Pa je Romunija še kako lepa država. Občuduje recimo samostane v Bukovini pa delto Donave in gorovja Transilvanije. »Med drugim je vredno obiska mesto Rašnov in Zarnešti, kjer je medvedje zavetišče za zlorabljene medvede z raznih koncev sveta.« Romunija je država z največjo populacijo rjavega medveda v Evropi.
Tudi njihova družina ima počitniško hišico na podeželju, kjer preživljajo vikende. A ne glede na to, da, kot pravi, živi normalno družinsko življenje in imata oba z ženo dobro zaposlitev v multinacionalki, sanja o Primorski: »Srce kliče po podalpskem raju, po pogledu na Loško steno in burji, po vonju soli in naši mali obali.«
Starši so že pred leti odkupili nacionalizirano kmetijo očetovih staršev na hribu pod izolsko bolnišnico. Sedaj Ozvaldo razmišlja, da bi se skupaj s svojo romunsko družino preselili tja. Temu je pritrdila tudi njegova soproga Ana: »Rada bi se zbujala s pogledom na morje, ne pa s pogledom na sosednji blok, tako kot sedaj v Bukarešti, ki je zelo onesnaženo mesto.« Družina upa, da se bo to tudi uresničilo.
