Črni KKKlanovec (Spike Lee, 2018)
Biografska kriminalna komedija temelji na knjižni uspešnici Black Klansman, ki jo je napisal upokojeni detektiv Ron Stallworth, potem ko se mu je uspelo pretihotapiti v kukluksklan. Režiser Spike Lee je na letošnji premieri v Cannesu požel šestminutni aplavz in za film prejel veliko nagrado žirije. Leejeva družbenokritična stvaritev diši po tako imenovanih blaxploitation kriminalnih komedijah, ki so v 70. letih nastajale v času velikih družbenih nemirov, po drugi strani pa je zelo aktualen odsev rasnih razmerij v Ameriki danes.
Pokvarjeni pliškoti (Brian Henson, 2018)
Producent in igralec Brian Henson, ki se je tokrat preizkusil kot režiser, je sin slovitega lutkarja Jima Hensona. Tistega lutkarja, ki je otroštvo številnih gledalcev polepšal z znamenitimi Muppetki in njihovimi norčavimi zgodbicami. Koncept filma je navidez zanimiv in cilja na odraslo publiko, saj lutke v tokratni izvedbi seksajo, se pretepajo in drogirajo. A potencialno zanimiva kombinacija igranega in lutkarskega filma je primer spodletelega projekta, ki stavi na najnižjo obliko humorja. Prevajalci so imeli prav. Tokratni pliškoti so res pokvarjeni.
Amadeus (Miloš Forman, 1984)
Slovenska kinoteka se s projekcijo izvrstnega celovečerca Amadeus (osem oskarjev) spominja letos preminulega režiserja Miloša Formana, ki je filmskim ljubiteljem zapustil številne mojstrovine, v katerih pogosto prikazuje boj med posameznikom in represivnim sistemom. Tokratno bitko bijeta dva skladatelja, kostumski spektakel pa zaznamujeta predvsem izjemna osrednja igralca. Fahrid Murray Abraham blesti kot spletkarski, zavistni Antonio Salieri, Tom Hulce pa kot genialni, norčavi Wolfgang Amadeus Mozart, čigar smeha enostavno ne boste pozabili.
Ivan (Janez Burger, 2017)
Ivan je na lanskem Festivalu slovenskega filma z razlogom dobil vesno za najboljši celovečerni igrani film, zraven pa kup drugih nagrad, vključno s tisto za glavno žensko vlogo, ki jo je prejela Maruša Majer. Zasluženo. Majerjeva je izjemno prepričljivo in naravno odigrala vlogo matere, ki je za komaj rojenega sina po prvotnem odklanjanju nove vloge pripravljena storiti vse, režiser Janez Burger pa se je uspešno spopadel z izzivom žanrskega filma, trilerja ali psihološke drame, v kateri je tudi nekaj zelo nasilnih prizorov. Eden boljših slovenskih igranih filmov zadnjih dveh desetletij.
Codelli (Miha Čelar, 2017)
Igrano-dokumentarni film Codelli Mihe Čelarja, avtorja dokumentarca Mama je ena sama, v katerem se je ukvarjal z arhetipom slovenske mame, je daleč od mame, saj je posvečen slovenskemu izumitelju, baronu Antonu Codelliju. Čelarja so zanimala zlasti leta, ki jih je Codelli preživel v Afriki, oživil pa jih je s pomočjo igralca Primoža Bezjaka, ki s tremi Codellijevimi potomkami raziskuje izumiteljevo preteklost, v igranem delu pa ob glasbi dvojca Silence Codelli zaživi skozi 600 fotografij iz zasebne zbirke.
