Eden od teh čejev se nanaša na prvo slovensko vlado – narodno vlado, ki je bila ustanovljena dva dni po končani 1. svetovni vojni, 31. oktobra 1918. Kaj bi se zgodilo, če bi ta vlada pristala na demarkacijsko črto na (zdaj avstrijski) Dravi? Namesto tega se je zanašala na antantne sile, misleč, da bodo le-te pri določanju meje velikodušno upoštevale etnično ozemlje Slovencev. Rezultat tega čakanja in zaupanja je bila meja na Karavankah in rapalska pogodba, ki je Italijanom dodelila precej večji kos slovenskega ozemlja, kot je to predvideval londonski sporazum.

Dr. Granda je v intervjuju (TV SLO 1, 19. avgusta) o narodnem svetu, ki ga je 6. aprila 1941 v Ljubljani ustanovila SLS v sodelovanju z ostalimi takrat priznanimi strankami (komunistov niso sprejeli, ker njihova stranka ni bila legalna), dejal, da so si za zgled jemali zgoraj omenjeno narodno vlado in svet. Po besedah dr. Grande se razklanost med komunisti in nekomunisti »pojavi takoj, kot vemo, so komunisti organizirali oboroženi odpor, nekomunisti, ki pa so jugoslovansko orientirani, pa hočejo počakati«. Že je tukaj naslednji »če«: kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če bi Slovenci zares samo čakali na konec vojne? Glede na sklepe na Jalti, da se meje po vojni v glavnem ne bodo spreminjale, in glede na to, da se je italijanska vlada mimo Mussolinija z Angleži dogovarjala o zavezništvu še pred kapitulacijo, zelo dvomim o kakšni posebni darežljivosti zaveznikov po končani vojni. Bi se rapalska meja utegnila pomaknila še bolj proti Ljubljani?

V zgoraj citiranem stavku sta dve nejasnosti, ki sicer ne porajata »čejev«, pa vendar ju bom omenila: kaj pomeni »takoj« – obstaja kakšen konkreten trenutek zanj? Kaj tukaj počne jugoslovanska orientiranost? Ali g. Granda ve kaj več o orientiranosti komunistov? Kolikor vem, so bili takrat v večini vsi jugoslovansko orientirani. Vem pa (Kardelj: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939), da je bila tudi med cilji takratnih komunistov Zedinjena Slovenija. Ker so se zavedali specifične geografske lege slovenskega ozemlja, so komunisti že v tridesetih letih prejšnjega stoletja razmišljali o protiimperialistični fronti, ki bi edina lahko omejila zemeljske apetite velikih. Sklepam, da prvotno ime za OF izvira iz teh razmišljanj.

Pa še dva »čeja« iz naše četrtpretekle zgodovine: kakšna bi bila Slovenija danes, če bi namesto Peterleta postal predsednik prve po letu 1945 demokratično izvoljene vlade dr. Pučnik? Bi pomladna stranka SDZ (Slovenska demokratska zveza; dr. Rupel) ostala enotna? SDZ je bila ustanovljena 11. januarja 1989, zveza pa zato, ker v starem sistemu stranke niso bile dovoljene. Odlično je delovala med osamosvajanjem (Bavčar, Janša, Rupel, Kacin, Bučar in druga znana imena). Razpadla je v oktobru 1991 na NDS (Narodna demokratska stranka) pod vodstvom Janše in DS (Demokratska stranka), ki jo je še naprej vodil Rupel in je nadaljevala s programom in usmeritvami SDZ. Za NDS je takratni predsednik SDZ rekel, da je to »izrazit odklon v desno«. In že je tukaj naslednji »če«: kako bi se Slovenija razvijala, če dr. Rupel, ki je nadaljeval z delom SDZ, za svoje somišljenike ne bi izbral novega imena (DS ali kratko Demokrati)?

Slovenci smo več kot četrt stoletja stranki, ki je skrajno ideološka, hvaležni, ker nam ta stranka zatrjuje, da nam je omogočila samostojno državo. Ves ta čas si nisem mogla razložiti, kako je lahko stranka z ideologijo, ki me močno spominja na prejšnji sistem (enoumje in zastraševanje) in je za Slovence tako razdiralna in nevarna, narod tako poenotila in ga povedla v samostojno državo. Med SDZ in SDS je edina povezava, ki sem jo našla, v imenu in osebi Janeza Janše in v naslovu časopisa Demokracija (res samo v naslovu). Odločila sem se, da naredim konec tej zmedi. Zame je pomladna stranka, ki ima največ zaslug za novo državo in je soustanoviteljica Demosa, stranka Slovenska demokratska zveza z dr. Ruplom. Stranke SDS ne priznavam kot naslednice SDZ, čeprav ima na svoji spletni strani zapisano, da to formalno je. Pri tem iskrena zahvala Janši za izjemno organizacijo oboroženega odpora; zahvala za to gre tudi Bavčarju in vsem ostalim v policiji in TO. Misel na to mojo majhno (samo po obsegu) državo me vsakokrat navda s srečo, vzhičenjem in ljubeznijo. Zelo upam, da se bo tem čustvom pridružil tudi ponos.

Breda Klatzer, Ljubljana