Moderni papeži, ki niso več nezmotljivi, smejo odkriti zablode; tudi pedofilijo duhovnikov, ki je bila pod ključem v kontejnerju molčečnosti. Poglavitni vzrok za pojav pedofilije je v popolnoma nenormalnem spolnem življenju rimskokatoliških duhovnikov, ki jim je prav organizirana RKC odvzela pravico do zakonskega drugospolnega partnerstva. Tega ni prepovedal človek z imenom Jezus Kristus. Samo spomnimo se njegove prijateljice Marije Magdalene. Celibata niso poznali mohamedanci. Nasprotno, ob pomanjkanju moške populacije, ki se je zdesetkala v vojnah, so celo dovoljevali mnogoženstvo. Tako ni bilo problemov z nataliteto. Celibat so si izmislili mnogo pozneje. V enajstem stoletju se je v stari ortodoksni cerkvi (pravoslavje – pravilno verovanje) začelo počasno razhajanje. Konstantinopel (Carigrad, Bizanc) je ostal pravoveren in je ostal pri tradicionalizmu. Čeprav so se kasneje izoblikovale frakcije vzhodne cerkve (grška, srbska, ruska, bolgarska), so si različne v glavnem samo v obredih.

Torej: od nje se je odcepila zahodna cerkev s sedežem v Rimu. V pravoslavnih cerkvah ni večjih razlik. RKC pa je storila velik odmik prav s celibatom, ki ga je leta 1074 zakoličil koncil. Čeprav je bil v začetku obvezen samo za menihe in škofe, kasneje pa za vse duhovnike. Kaj vse je povzročil, nam pove zgodovina. V obdobju renesanse so od celibata očitno najbolj odstopali najvišji cerkveni poglavarji – papeži. Tega cerkev ni mogla skrivati, ni pa ukrepala. Tudi danes za vsemi licemerji in prikrivanji stoji – kapital. Cerkveni in svetovni. Za kupovanje molčečnosti je seveda potreben denar.

In kakšno zvezo ima celibat s pedofilijo? Gotovo najmočnejšo. Odrasli osebki ženskega in moškega spola so formirane osebnosti s svojo voljo. Večina je stabiliziranih in usmerjenih za življenje z drugim spolom, ki prinaša reprodukcijo in tako ohranja nataliteto. Otrok ženskega ali moškega spola je nedolžno bitje, ki še nima svoje volje in razuma, ne glede na to, ali je krščen ali ne. Krst je včasih veljal predvsem za datumski vpis v rojstno knjigo. Je pa še kako veljaven za tistega, ki vanj verjame (veruje). In če ta odrasli izkoristi bitje pred polnoletnostjo za svoje fizične potrebe, je po cerkvenih zakonih toliko bolj odgovoren. Pravzaprav bi moralo biti cerkveno pravo močnejše in hitrejše od civilnega.

Spet smo pri osnovnem vprašanju. Kaj ga je k temu speljalo in koliko je on sam kriv? Ne vsega. Tega je v zelo veliki meri kriva njegova zaveza k spolni vzdržnosti. Otroci so mu najbližji objekt. In potrebe se sprevržejo. Kdo mu je dal to pravico? Bog?

Starši so mu otroka zaupali v trdni veri, da je od poštenih on najbolj pošten. Torej – tudi v sistemu nekaj ne štima. In spet pomislek. Tudi tukaj so izjeme. V katekizmu je zapisano: Bog je ustvaril človeka »po svoji podobi in sličnosti«. Tukaj pa je še vedno zelo krivičen. Rojevajo se grbavci, mongoloidi, otroci brez udov; pa črni, beli, rumeni, transseksualci, homoseksualci, travestiti, pedofili... Kako naj verjamemo v neskončno pravičnost?

Ali bo prav naš zdajšnji papež naredil še vsaj korak v pravi smeri vseh teh anomalij v RKC? Saj se na pravičnost stvarstva ne moremo zanesti. Morda pa je že rojen bodoči reformator formata Martina Lutra.

Vsako jezero potrebuje dotok sveže vode in odtok gnile, sicer postane mlakuža. Za nekaj odtokov in nove pritoke je Frančišek že poskrbel. Ne delajmo mu krivice. Krivih prerokov, volkov v ovčjih oblačilih, pa nikoli ne manjka; ne v cerkvi ne v politiki.

Jože Centa, Ljubljana