Ko so julija na Krumperku posekali nekdaj mogočno starodavno lipo, ki je zaradi nezadržnega propadanja vse bolj ogrožala krajane in obiskovalce konjušnice ter gradu, so se v javnosti razplamteli številni očitki na račun barbarskega uničenja »naravnega in kulturnega spomenika svetovnega merila«. Lipa je namreč kar naenkrat postala »Valvasorjeva lipa«, ki naj bi bila lepo vidna tudi na njegovi grafiki Krumperka. Drugi so trdili, da so jo posadili v poklon vitezu Adamu Ravbarju po vrnitvi iz zmagovite bitke proti Turkom.
»Gre za čiste izmišljotine. Lipa je bila zgolj ena od mnogih starih lip in je bila pozornosti in publicitete deležna šele posmrtno,« so jasni v Arboretumu v Volčjem Potoku, kjer so proces propadanja lipe spremljali dve desetletji. »Krumperška lipa je začela hitro propadati pred desetimi leti in je zadnjih nekaj let na javni površini, na kateri so se dnevno zadrževali ljudje, dobesedno razpadala,« je jasen svetovalec za dendrologijo Matjaž Mastnak.
Lipa ni videla ne Valvasorja ne Ravbarja
Zaradi številnih očitkov so zgodbo krumperške lipe v Arboretumu po poseku dodatno raziskali in ugotovili, da je štela dobra tri in ne več kot štiri stoletja, zato ni doživela ne Valvasorjevih ne Ravbarjevih slavnih časov. Zaradi svojega obsega in brez dokumentirane pričevalne vrednosti pa so jo leta 2004 razglasili kot naravno vrednoto lokalnega pomena.
»Bila je ena izmed starih lip, ki v terminalnem stadiju povzročajo sitnosti sosedom. Enkrat Biotehniški fakulteti, ko je viselo suho deblo nad hlevom; drugič upravitelju denacionaliziranega krumperškega gradu, ki mu je pred dvoriščem razpadalo visoko drevo; tretjič občini, ker so ljudje sitnarili, da veje padajo na cesto,« so jasni v Arboretumu. Dodajajo, da je bila za nameček večina drevesa še vedno na zemljišču splošnega ljudskega premoženja, ki nima učinkovitega gospodarja. Zato je drago podaljševanje agonije za ohranjanje drevesa za nekaj let spremljala slaba volja in je postajalo vse bolj nesmiselno. Tudi ograjevanje prostora pod njo se ne bi izšlo, saj se je propadajoča drevesna krošnja vila nad dvema javnima cestama in dvoriščem hleva.
Drevo brez korenin
»Problem krumperške lipe je predstavljalo zelo hitro propadanje krošnje zaradi pospešenega trohnenja lesa, ki se ga ne da ustaviti. Trhla lipovina pa se hitro lomi,« opozarjajo v Arboretumu in dodajajo, da ni bilo mogoče predvideti ne okoliščin ne časa, ko bi se odlomil nevaren kos drevesa. Kot še pravijo, je lipo pokopal promet, saj pod sodobno asfaltirano cesto njene korenine niso več mogle rasti, končni udarec pa naj bi ji pred tremi leti zadal prekop zaradi novega vodovoda. Tudi pod njo parkirani avtomobili ji niso koristili, saj so zbijali ilovnata tla, ki so izgubljala zračnost.
»Stara drevesa in sodobna avtomobilska kultura ne grejo skupaj. Drevo, ki je bilo posajeno pred dobrimi 300 leti, je večino svojega življenja gledalo na pešce in furmane ter pod kolovozi pod seboj brez težav koreninilo. Sodobne ceste pa so mu pobrale korenine, zaradi česar je drevo začelo počasi propadati. Stara drevesa reagirajo počasi, tudi z zamikom 10 do 20 let. A če mu uničiš korenine, mu s tem z zamikom uničiš tudi krošnjo,« so še pojasnili v Arboretumu in dodali, da brez korenin drevo pač ne more živeti.
Na željo občine Domžale so ob poseku poskušali ohraniti vsaj kolobar debla tik nad koreničnikom. Ker pa je bilo deblo segmentirano, je kolobar razpadel v nepovezane kose, ki jih bodo na občini verjetno razstavili. »Za ohranitev spomeniške vrednosti lokacije bo treba na mesto propadlega drevesa posaditi novo, kar občini nalagajo tudi kulturnovarstveni pogoji,« še povedo v Arboretumu in dodajajo, da je najboljši čas za sajenje v drugi polovici oktobra. Menijo pa, da bi bilo bolj smiselno sajenje odložiti za nekaj let, dokler glive v tleh do konca ne razkrojijo mrtvega lasa korenin in s tem tudi same odmrejo.
