berem vaš prispevek Poziv Goranu Lukiću k pojasnilu izjav ob izboru turškega podjetja Cengiz Insaat za gradnjo drugega karavanškega predora (Dnevnik, 3. septembra). Med drugim berem o »medijski ofenzivi, s katero nekateri želijo prikazati turško podjetje kot 'ljudožerca' in zahtevajo razveljavitev razpisa«. Iz naslova prispevka sklepam, da me pozivate k pojasnilu izjave, »da naj bi pri gradnji carigrajskega letališča, ki ga gradi to podjetje (vrednost več kot 20 milijard evrov), doslej umrlo že 400–500 delavcev« oziroma »da navedem verodostojne vire o 'moriji gradbenih delavcev' turškega podjetja«.
9. avgusta 2018 sem poslal javni poziv vladi RS oziroma neposredno odgovornemu naročniku. V njem sem se med drugim skliceval na zapis iz prispevka »Report claims some 400 workers die in construction site of 3rd airport in Istanbul« (»Poročilo trdi, da je okoli 400 delavcev umrlo na delovišču tretjega letališča v Carigradu«; Stockholm Center for Freedom, 12. 2. 2018; https://stockholmcf.org/report-claims-some- 400-workers-die-in-construction-site-of-3rd- airport-in-istanbul/). Citiram: »Po navedbah virov iz poročila časopisa Cumhuriyet iz februarja 2018 so »oblasti prikrile 400 smrti gradbenih delavcev med gradnjo kontroverznega 'tretjega letališča' v Carigradu.«
V nadaljevanju poziva se povzema prispevek novinarja Thomasa Helma z naslovom »Erdogan’s new international airport carries a tragic human cost« (Erdoganovo novo mednarodno letališče nosi tragično človeško ceno, 25. 7. 2018, vir: https://medium.com/fact-or/erdogans-new-international-airport-carries-a-tragic-human-cost-80103fa58954).
Uradno vladno poročilo pravi, da je bilo na gradbišču tretjega letališča od maja 2015 ubitih samo 27 delavcev. Trije različni sindikati spodbijajo to številko in potrjujejo navedbo voznika tovornjaka o 400 ali celo 500 smrti delavcev. Na žalost je te številke, ki temeljijo na neformalnih pričevanjih očividcev, članov sindikatov, praktično nemogoče potrditi zaradi skupnega truda gradbenih podjetij in oblasti, da se ta zadeva pokoplje. Samo gradbišče je neke vrste utrdba z zelo težkim dostopom. »To letališče je bilo namenoma izolirano od sveta. Celo predstavniki parlamenta (»parliamentary deputies«) imajo prepovedan vstop, vstopijo lahko samo vladni uslužbenci. Oblasti vlagajo veliko truda za to, da prikrijejo, kaj se tam dogaja,« pove novinarju gradbeni inženir, član gradbenega sindikata Inşaat Iscileri Sendikasi. Poleg tega, da je zanikala številko 400 mrtvih, je turška vlada prav tako blokirala dostop do članka Mehmeta Kizmaza (…) Vsi trije sindikati, ki na delovišču novega letališča predstavljajo delavce, so podali podobne razloge za smrti delavcev. Ti vključujejo: slabe delovne pogoje, nezadostno usposabljanje iz varnosti ter zdravja pri delu, nezadostno varnostno opremo, slabo informirane delavce in nezakonito rezanje stroškov (…).
Sindikat Inşaat Iscileri Sendikasi, ki je bil prvi, ki je omenil številko 400–500 smrti, trdi, da je številka o 27 smrtnih primerih delavcev na delovišču »tretjega letališča očitna laž« (»outright lie«); »eden izmed naših članov – električar po imenu Suleyman Arikan – je povedal, da je po njegovem umrlo najmanj 400 delavcev. Odkar smo objavili to poročilo, sta druga dva sindikata, ki predstavljata delavce na gradbišču, potrdila to oceno. To ni zgolj beseda enega nezadovoljnega voznika tovornjaka, ampak informacija, ki temelji na intervjujih z ducati prič. Vlada skuša prikriti resnico,« je avtorju tega prispevka povedal vodja sindikata Inşaat Iscileri Sendikasi, Yunus Ozgur.
Ponavljam – to je povzeto po članku Thomasa Helma.
Kakor torej vidite, nisem jaz tisti, ki govori o 400–500 smrtih pri gradnji letališča v Carigradu, temveč se kot oseba, ki se dnevno poklicno ukvarja z neposrednim zagovorništvom delavcev, v dotičnem pozivu jasno sklicujem na razpoložljive vire.
Kar pa ne morem trditi ob odkritem namigovanju, zapisanem v vašem stavku, »ali pa je interes g. Lukiča morebiti vezan na interese slovenske gradbene operative (in dela stroke in politike), ki ji ni uspelo na razpisu za graditev drugega karavanškega predora?«
Zato vas spoštovani g. Emil Milan Pintar, pozivam, da javnosti nemudoma dostavite kakršne koli dokaze, vire, informacije, ki bi pokazali mojo »vezanost na interese slovenske gradbene operative (in dela stroke in politike), ki ji ni uspelo na razpisu za graditev drugega karavanškega predora«. Če imate na voljo »verodostojne vire«, ki bodo potrdili to mojo vezanost, se bom takoj in nepreklicno umaknil z vseh mojih aktivnosti na področju delavskih pravic.
Če pa nimate na voljo teh virov, pričakujem vaše javno opravičilo. Enako velja za vašo »malo verjetno« trditev, da naj bi bil »mali členek v verigi Trumpovega frontalnega napada na Turčijo«.
Goran LukićDelavska svetovalnica, Ljubljana
