Zadnji tak primer je aneks k pogodbi o zgraditvi izvlečnega tira za Luko Koper. Stvar je toliko bolj nevšečna, ker je prav ta projekt premier (v odstopu) Miro Cerar večkrat javno izpostavil kot primer dobre prakse, kjer je bilo vse pregledno (transparentno) in dokončno dogovorjeno. Pa očitno ni bilo.
Ker osebno ne verjamem, da bi bila naša gradbena stroka tako grozljivo slaba, da ne bi znala pripraviti ustreznih podlag za izvedbo projekta brez dodatnih aneksov, sklepam, da je v večini teh primerov šlo za dogovorjeno interesno povezavo med »stroko« in izvajalci projekta, s tihim sodelovanjem dela politične nomenklature.
Tako dobimo klasično navezo, ki jo poznamo iz znanih vzorcev: »prodana« stroka + izvajalci »plenilci« + »razumevajoči« (zavedeni?) politiki = megalomanska, postopna podražitev projekta (= TEŠ 6). Navezo, ki nedvomno temelji na denarnih interesih vseh vpletenih. Davkoplačevalci pa smo kot psi, ki jim z vsakim aneksom odrežejo del repa. Da bi manj bolelo.
Smo pred začetkom gradnje drugega karavanškega avtocestnega predora: strokovne podlage so pripravljene, razpis je bil opravljen, izvajalec izbran in lahko bi začeli dela, če…
Če se ne bi zgodilo nekaj, vsaj za naše razmere, skoraj nezaslišanega: izbran je bil turški izvajalec, podjetje Cengiz Insaat, ki je dal najcenejšo ponudbo. In je završalo: najprej smo od ponudnika zahtevali vrsto dodatnih podatkov in dokazov, ki so za take projekte v tujini vsaj neobičajni. Ko to ni dalo »zadovoljivih rezultatov« (elementov za izločitev turške ponudbe), se je očitno začela medijska ofenziva, s katero nekateri želijo prikazati turško podjetje kot »ljudožerca« in zahtevajo razveljavitev razpisa.
V zadnjih 14 dneh sem zasledil 12 tovrstnih zapisov, najprej v Dnevniku, kasneje tudi v nekaterih drugih medijih. Vsa imajo vir v trditvah Delavske svetovalnice (oziroma g. Gorana Lukiča), ki trdi, da je podjetje Cengiz Insaat zaradi svojega nasilja nad delavci (!) povsem neustrezno in ga je treba izločiti oziroma razpis razveljaviti. To dokazuje s podatkom, da naj bi pri gradnji carigrajskega letališča, ki ga gradi to podjetje (vrednost več kot 20 milijard evrov!), doslej umrlo že 400–500 delavcev! Obenem pa naj bi bil direktor tega podjetja osebni prijatelj predsednika Erdogana, podjetje »režimsko podjetje«, ki je prav s pomočjo Erdogana v zadnjih letih dobilo za več kot 50 milijard dolarjev poslov. Več kot vsa slovenska gradbena podjetja skupaj.
Oprostite, g. Lukič. Za trditev, da je umrlo 400–500 delavcev, niste ponudili nobenega dokaza ali verodostojnega vira. Turčija tudi ni nekje v nepreglednih razsežnostih kake Indonezije ali ekvatorialne Afrike. Pa še iz teh krajev prihajajo bolj ali manj dokumentirana poročila o vsaki nesreči, v kateri umre kakih 10 ljudi. Če bi umrlo na vratih Evrope, kar Turčija nedvomno je, 400–500 delavcev, bi o tem poročali vsi resni evropski mediji.
Sklepam torej, da gre za tipičen primer lažne novice, katere avtor ali vsaj prenašalec je, kot vse kaže, prav g. Lukič. Vprašati se moramo, zakaj. Je le mali členek v verigi Trumpovega frontalnega napada na Turčijo, njeno valuto in gospodarstvo (predvsem zaradi odločitve, da Turčija nabavi rusko orožje)? Malo verjetno.
Ali pa je interes g. Lukiča morebiti vezan na interese slovenske gradbene operative (in dela stroke in politike), ki ji ni uspelo na razpisu za graditev drugega karavanškega predora? Ki je najprej poskušala izločiti turško podjetje s »strokovnimi šikanami«, zdaj pa poskuša z medijskim linčem prisiliti politiko, da razpis razveljavi, kljub občutni podražitvi, ki bi nas v tem primeru čakala. Zato so se na izbiro izvajalca tudi uradno pritožila slovenska podjetja, ki so na razpisu zasedla drugo, tretje in četrto mesto. Seveda v različnih kombinacijah s tujci, saj sama nimajo znanja za gradnjo takih predorov, ki jih turško podjetje izkazano ima. Presodite sami.
Pozivam vas, g. Lukič, da navedete verodostojne vire o »moriji gradbenih delavcev« turškega podjetja. Tega ne delam, ker bi branil poslovne interese tega podjetja, temveč da bi prispeval k razpiranju poslovnega prostora slovenske gradbene operative. Ta prostor je bil in je še vedno preveč zaprt. Prav zaradi tega lahko nastajajo nelegitimne povezave med gradbenimi podjetji (dogovori o delitvi dela in cenah – spomnite se gospe Tovšakove in dogovarjanja o graditvi letališkega stolpa!), med stroko in izvajalci, med izvajalci in delom politike (izvlečni tir, TEŠ 6, šišenski predor, bolnišnice...).
Slovenski gradbeni trg je treba odpreti tuji konkurenci in preprečiti plenitve raznih domačih interesnih lobijev. Celo Hrvaška je graditev največjega mostu zaupala Kitajcem.
Nekaj pa je jasno: če res gre za načrtno lažno novico g. Lukiča, ne verjamem, da to ne bo vzbudilo zanimanja turških odvetnikov, ne glede na to, kdo stoji za njo.
Emil Milan Pintar, Ljubljana