Sile sirskega režima predsednika Bašarja Al Asada, ki jim pomagajo Iranci in drugi šiiti, se okoli Idliba krepijo. Izvajajo vse več napadov iz zraka in z granatami obstreljujejo položaje na frontni črti. Uporniki na drugi strani so v teh dneh razstrelili mostova, ki bi imela strateški pomen v napadu Asadovih sil. Priprave na veliki spopad očitno potekajo na obeh straneh.
Napad sirske vojske na Idlib bo vsaj sprva najbrž omejen na zahodni in južni del pokrajine, tako zaradi turških interesov kot zaradi fanatičnih, dobro organiziranih ter izurjenih verskih skrajnežev. Po ocenah odposlanca Združenih narodov za Sirijo Staffana de Misture je v pokrajini Idlib, ki leži na severozahodu Sirije in je velika za slabo tretjino Slovenije, kar 10.000 islamskih teroristov. Italijansko-švedski diplomat pravi, da gre za pripadnike skupin, povezanih z Al Kaido in nekdanjo Fronto Al Nusra. Med njimi je več tisoč tujcev, tudi iz Evrope.
Strah pred uporabo kemičnega orožja
Mistura je poudaril, da se je treba proti teroristom boriti, a ne na račun skoraj treh milijonov civilistov, ki se stiskajo v Idlibu. Zahteva humanitarni koridor pod nadzorom ZN, da bi se lahko civilisti, ki so že zdaj v veliki meri odvisni od humanitarne pomoči, vsaj začasno umaknili na varnejša območja.
Po njegovih ocenah je 1,4 milijona ali polovica vseh civilistov v Idlibu pregnancev iz drugih delov Sirije. Naprej na sever jih ne pusti Turčija, ki je sprejela že 3,5 milijona sirskih beguncev. Veliko upornikov z lahkim orožjem in civilistov je v Idlib prišlo iz drugih varovanih enklav z avtobusi po dogovoru z Asadovimi silami, preden so jim uporniki prepustili ta območja.
Mistura je tudi opozoril, da v Idlibu obstaja nevarnost uporabe kemičnega orožja, ki ga imata tako Asadova vojska kot Al Nusra. Predvsem opozarja pred uporabo klora.
Razkosan med uporniške skupine
Idlib je razdeljen med več bolj ali manj sprtih uporniških skupin. Med njimi je tudi več tisoč zmernih sunitov. Ti imajo svoje postojanke in ozemlje v Idlibu po zaslugi Turčije, ki ni dovolila, da bi skrajneži povsem prevladali. Na obrobju Idliba pa je s propagando in v imenu sprave Damasku uspelo pridobiti nekatere upornike na svojo stran.
Tiskovni predstavnik ruskega predsednika Vladimirja Putina vztraja, da je Idlib gnezdo teroristov in da se ne sme odlašati z ofenzivo. Zunanji minister Sergej Lavrov je obtožil »teroriste« iz Idliba, da napadajo Hmeimim, rusko vojaško letališče v Siriji. Zadnje dni se je o ofenzivi na Idlib Moskva pogajala z Ankaro, ki nasprotuje napadu, in Teheranom, ki kot Asadov zaveznik podobno kot Moskva nima nič proti osvojitvi Idliba.
ZDA pa so sporočile, da »nas ne skrbi le morebitna uporaba kemičnega orožja, ampak vsako nasilje v Idlibu, ki bi spravilo v še težji položaj tamkajšnje civiliste. O tem našem nasprotovanju ofenzivi smo obvestili rusko vlado v pogovorih na več ravneh.«
Odločili bosta Rusija in Turčija
Po nekaterih ocenah bi ofenziva v Idlibu pognala v beg 700.000 Sircev in mnogi se bojijo nove humanitarne katastrofe. Poleg tega bi lahko prišlo do napetosti s Turčijo, ki se ima za zaščitnika upornikov v Idlibu. V svoji prisotnosti na severu Sirije vidi Turčija možnost, da prepreči nastanek velikega samostojnega kurdskega ozemlja na svoji južni meji (znotraj njenih meja živi 15 milijonov Kurdov). Turški zunanji minister je večkrat poudaril, da upa, da bosta Ankara in Moskva našli rešitev za Idlib. Turčija se tudi boji, da bi ofenziva povzročila nov val beguncev v Turčiji. Po besedah ruskega zunanjega ministra obstaja med Rusijo in Turčijo dogovor o tem, da je treba razlikovati med sirsko opozicijo in teroristi v Idlibu.
Prav sedanja pogajanja med Turčijo in Rusijo naj bi odločila o usodi Idliba. Asad namreč ne bo napadel brez podpore ruskih letal, Rusi pa nočejo preveč škodovati interesom Turčije, svojega zaveznika, brez katerega Siriji ne bodo mogli vsiliti politične rešitve konflikta. Tudi zato je vsaj sprva pričakovati ofenzivo samo na manjši del Idliba.
