Splet že nekaj časa ločuje organsko in lažno podporništvo. Za organsko velja podpora dejanskih oseb izza računalnikov, za lažno pa glasovi, ki se proizvajajo umetno. Z računalniškimi algoritmi ali celo tako, da v neki hali najeta delovna sila tolče všečke po naročilu. Azijske »klik« tovarne ali farme se reče podjetjem. Klike proizvajajo enostavno. Tisoč ali tudi več tisoč pametnih telefonov imajo povezanih s programom, ki jih upravlja, da tolčejo všečke, oglede, zvišujejo število podpornikov in sledilcev. Za ne veliko denarja. Tisoč klikov ne pride več kot nekaj dolarjev. Obstajajo tudi drugi načini trgovanja. Da »klike« kupiš v zameno za druge usluge. Da nekomu nekaj lajkaš, s tem pa dobiš kreditne točke.
Eden od podatkov, vezanih na zadnje ameriške volitve, pravi, da je bilo 39 odstotkov sledilcev Donalda Trumpa na twitterju lažnih. Podobno velja za Clintonovo, ki je imela lažnih podpornikov kanček manj, 37 odstotkov ali 3,1 milijona. Obama je bil še malenkost zmernejši. Tri milijone ali 29 odstotkov njegovih podpornikov ni nikoli obstajalo. »In na neki način se s tem strinjam, pri čemer se morajo tega zavedati tako politične stranke kot volilci,« je neprizanesljivo realen Luka Lesjak, strokovnjak za spletni marketing. Za govorjenje o tem, v kolikšni meri se je oglede, sledilce in všečke kupovalo na nedavnih slovenskih volitvah, pravi, da še ni čas.
Dario Rot: V slovenski glasbi ni kupovanja klikov
Te številke so pomembne zato, ker »več« pritegne bolj kot »manj«. Prevladujoča logika odjemalcev spletnih vsebin je pač takšna, da se posameznik raje odloča za vsebine, ki z večjim številom »klikov« dajejo misliti, da so bolj obiskane. Priljubljene. Popularne. Videa na youtubu, ki ima 119 ogledov, praviloma ne povoha nihče. In ga tudi v prihodnje ne bo nihče povohal. Drugače je z vsebinami, ki dajejo misliti, da so vzbudile interes sto tisoč ljudi. Tudi sami si boste želeli vsaj preveriti, za kaj gre. In prispevate nov ogled. Število ogledov pa lahko pomeni denar. Če jih je dovolj, da vzbudijo interes oglaševalcev.
Tako kot za politiko, blagovne znamke in drugo ponudbo velja tudi za glasbo. Vključno s slovensko, kjer pa veljajo za domače razmere specifične zakonitosti. »Pri nas je youtube izrazito prevladujoč način poslušanja glasbe. Naročnikov servisa spotify je vsega 15.000, kar pomeni, da smo v kameni dobi, obenem pa za klike na youtubu pri nas ne dobiš nobenega denarja, ker Slovenija nima podpisane pogodbe z Youtubom. Za slovenskega izvajalca kliki pomenijo zgolj neke vrste slavo in glede na povedano, se pravi, da je youtube glavni vir glasbe, 5 milijonov ogledov sploh ni nerealnih. Prav tako mislim, da v Sloveniji v glasbi niti ni kupovanja klikov,« meni Dario Rot, šef glasbene založbe Nika. Tudi tam, kjer Youtube plačuje, so razlike velike. Razlika, koliko en »klik« prinese izvajalcu na Hrvaškem ali pa v Nemčiji, je desetkratna. Oziroma, če naj bi izvajalec za milijon nemških ogledov lahko računal na 1000 evrov, lahko hrvaški izvajalec oziroma avtor kakršnekoli druge avdiovideo vsebine računa kvečjemu na 100 evrov.
Morda tudi zato, ker je Youtubu kot glavnemu ponudniku glasbe malo mar za našo deželo, afer z lažnimi kliki pri nas niti ni. Spomnimo se, najbolj razvpita tovrstna prigoda je vezana na glasbeni spot Tine Maze, ki je malodane »čez noč« nabral 500.000 ogledov, ki pa so jih pa youtubovci izbrisali zaradi suma, da so lažni. Leta 2012 je bila na youtubu sploh čistka. Izbrisani sta bili dve milijardi ogledov največjih zvezd, kot so Rihanna, Nicki Minaj ali Justin Bieber. Prav tako na podlagi sumov, da gre za mrtve oziroma neorganske glasove. V začetku leta 2013 so 156 milijonov ogledov izbrisali tudi Lady Gaga.
Challe Sale eden od šampionov novega milijonskega trenda
Dejan Vindiš, nekoč izumitelj in vodja projekta DJ Time, ki je bil v 90. letih pojem množičnosti pri nas, danes pa vodja glasbene založbe Menart, pravi: »Splet je razvil sistem, da prepoznava, v kolikšni meri so sledilci dejavni. Algoritem prepoznava nedejavne profile, kar pomeni, da so lažni. V interesu spletnih platform je, da prepoznavajo lažne klike, kajti s tem si zagotavljajo verodostojnost. Če boš z lažnimi kliki pristopil s ponudbo do resne firme, te bo ta preverila in ugotovila, da je večina tvojih klikov kupljenih. V Sloveniji bi sicer rekel, da tega ni, na Balkanu pa je že zelo prisotno. A če prihajajo kliki iz tujine, torej s tujih IP-naslovov, se ne moreš uvrstiti na youtubovo trendovsko listo, ki je vedno lokalna. Slovenska trendovska lista velja samo za Slovenijo in jo oblikujejo zgolj ogledi s slovenskih IP-jev.« Gre za uvrstitev med »priljubljene«.
V vsakem primeru zadeve niso več enake, kot so bile še pred nekaj leti. Če se je tradicionalni slovenski izvajalec do nedavno lahko šopiril s sto tisoč ali tristo tisoč ogledi, prvokategorniške številke danes presegajo 4 milijone. Eden od šampionov novega milijonskega trenda je Challe Sale, raper, ki je s skladbo Lagano v enem letu nabral dobrih 4,8 milijona ogledov, še kanček dlje pa sta segla Manca Špik in Isaac Palma, ki si ju je ogledalo več kot 5 milijonov ljudi. V podobnem trendu so tudi Modrijani s skladbo Rock me, s katero so v devetih mesecih presegli mejo 5 milijonov ogledov, kar njihov glavni hit Rožica ni zmogel v sedmih letih.
Kako? Je tako poraslo število pametnih telefonov? Je zrasla generacija, ki je bistveno bolj dejavna na spletu? Odgovor Vindiša se nagiba v to smer: »V času Agropopa ni imela vsaka vas interneta in razlika med mestom in vasjo je bila večja. Če si bil takrat v 80 odstotkih odvisen od tega, kar so ti plasirali osrednji mediji, danes ni več tako. Pri tem je Slovenija sploh specifična, ker je majhna, obenem pa solidno pokrita z možnostmi rabe novih tehnologij. Vsi živimo na veliki avtocesti, zato razlike med urbanim in neurbanim niso več tako očitno opazne kot nekoč in danes težko govorimo o 'redneckih' pri nas.«
Sociologija gotovo ima svoje odgovore, vseeno pa je težko verjeti, da je do visokih številk prišlo brez posredovanja »stroke«.
