Ko govorimo o najboljših, mednje seveda ne moremo šteti madžarskega vladarja, velikega športnega navdušenca in donatorja Viktorja Orbana, ki je nekaj malega igral za domači FC Felcsút. Pri nas sta na volitvah kandidirala Miran Pavlin na listi SDS za državni zbor leta 2004 in Sebastijan Cimerotić za ljubljanskega svetnika leta 2002, tudi na listi SDS. V zadnjem času je najpomembnejši nogometaš med politiki Gregor Židan, ki je za državni zbor letos nastopal na listi SMC. V tujini so, kot zapisano, v glavnih vlogah predsedniki in ministri različnih držav po vsem svetu, tako v razvitih kot manj razvitih državah. Izbrali smo tiste, ki imajo ali so imeli v politiki najvišje funkcije.
George Weah, Liberija
Weah se je rodil leta 1966 v Liberiji, v Clara Townu. Oče mehanik in mati prodajalka sta vzgojila nogometaša, ki je po velikih uspehih doma leta 1987 odšel najprej v Slonokoščeno obalo in Kamerun, leta 1988 pa je že nastopal za Monaco, ki ga je vodil Arsène Wenger. Za knežji klub je igral štiri leta, potem je podpisal za pariški PSG in leta 1995 za Milan, kjer je dosegel največje uspehe. Leta 1995 je postal najboljši evropski igralec. Weah, ki je nekaj malega igral tudi na Otoku, ima 60 nastopov za Liberijo, politiki pa se je posvetil po koncu druge liberijske državljanske vojne (1999–2003). Nastopil je na predsedniških volitvah leta 2005 in izgubil bitko z Ellen Johnson Sirleaf. Sirleafovo je obtožil volilne prevare, a dejstvo je, da je bil Weah brez formalne izobrazbe in povsem neizkušen. Potem se je vzpenjal počasi in lani postal predsednik Liberije. V četrti najrevnejši državi sveta bo, kot pravi, napravil konec revščini in korupciji, zmanjšal je tudi svojo predsedniško plačo. Začel se je povezovati z najboljšimi afriškimi nogometaši in zunaj Afrike najprej s Francijo oziroma predsednikom Emmanuelom Macronom.
Albert Gudmundsson, Islandija
Prvi islandski profesionalni nogometaš (1923–1994) je igral na Otoku, v Franciji in Italiji, najuspešneje med letoma 1949 in 1952 za pariški RC Paris. V sedemdesetih letih se je odločil za politično kariero in postal član Neodvisne islandske stranke. Leta 1974 je bil izvoljen v islandski parlament, leta 1980 je nastopil na predsedniških volitvah in izgubil, leta 1983 je postal finančni minister, leta 1985 pa minister za industrijo. Leta 1987 je odstopil zaradi afere z neplačevanjem davkov, istega leta je izstopil iz stranke, ker ga v aferi niso podprli.
Kahaber Kaladze, Gruzija
Najbolj znan gruzijski nogometaš (1978) je nastopal za domači Dinamo iz Tbilisija, se najprej preselil v Dinamo iz Kijeva, potem pa odigral skoraj 200 tekem za AC Milan in 53 za Genovo. Za Gruzijo ima 83 nastopov. Kaladze je s svojimi podjetji veliko investiral tako doma kot v tujini, zato so mu, ko je bil v letih 2012–2017 gruzijski minister za energetiko, očitali navzkrižje interesov. Kot član stranke Gruzijske sanje se je očitkov ubranil s prodajo podjetja Kala Capital. Lani je z minimalno razliko postal župan Tbilisija.
Pelé, Brazilija
Za mnoge je Edson Arantes do Nascimento (1940) najboljši nogometaš vseh časov, ob vseh individualnih nagradah za najboljšega igralca sveta v različnih kategorijah ima tudi tri naslove svetovnih prvakov z reprezentanco Brazilije. Leta 1994 so ga imenovali za Unescovega ambasadorja dobre volje, hkrati pa je tudi ambasador Združenih narodov za ekologijo in razvoj. Leta 1995 je postal posebni brazilski minister za šport, a je leta 2001 odstopil, ker so ga obtožili korupcije. Okoristil naj bi se s 700.000 dolarji Unicefovega denarja.
Gianni Rivera, Italija
Zdaj 75-letni zvezni igralec doma iz Piemonta je za AC Milan nastopil kar na 658 tekmah in dosegel 169 golov. Za Italijo je nastopil na 60 tekmah. Po izjemni karieri, z Milanom je bil dvakrat prvak Evrope in trikrat prvi v Italiji, z reprezentanco pa evropski prvak, je postal podpredsednik Milana. Odstopil je leta 1986, ko je klub kupil Silvio Berlusconi in šel v politiko. Dolga leta je bil član italijanskega parlamenta in celo podsekretar na ministrstvu za obrambo. Od leta 2004 do leta 2009 je bil član evropskega parlamenta, zdaj je član stranke demokratičnega centra.
Romario, Brazilija
Romário de Souza Faria (1966) je perspektiven politik, član brazilskega senata (izvoljen je bil z največ glasi med vsemi) in bivši član spodnjega doma brazilskega parlamenta. Izvoljen je bil kot član socialistične stranke, a je lani vstopil v delavsko stranko Podemos in postal njen predsednik. Napadalec, ki ima z Brazilijo kopico naslovov, tudi svetovnega (1994), je velik nasprotnik korupcije v nogometu in – zanimivo – nasprotnik organizacije svetovnega prvenstva 2014 v Braziliji. Romario je v Evropi igral za PSV, Barcelono in Valencio.
Grzegorz Lato, Poljska
Legendarni poljski napadalec (1950) iz Malborka je največ igral za Stal iz Mieleca (295 tekem, 117 golov), ob koncu kariere pa tudi nekaj za belgijski Lokeren in mehiški Atlante. S poljsko reprezentanco je osvojil dve tretji mesti na svetovnih prvenstvih, leta 1974 pa je bil najboljši strelec svetovnega prvenstva v Zahodni Nemčiji. Med letoma 2001 in 2005 je bil senator, izvoljen na listi Zveze demokratične levice. Potem je postal predsednik Poljske nogometne zveze. Odstopil je leta 2012 po neuspehu na domačem evropskem prvenstvu.
Zico, Brazilija
Arthur Antunes Coimbra (1953) je bil v času izvolitve predsednika Fernanda Collorja de Melle imenovan za brazilskega ministra za šport. Zdržal je pol leta, potem pa se je za tri leta preselil na Japonsko, h klubu Kashima, za katerega je pred leti tudi igral. Zico je bil kasneje tudi trener japonske reprezentance, trener Iraka, CSKA, nazadnje je bil v Indiji pri Goi. Kot nogometaš je igral za Flamengo, v Evropi pa le za Udinese. Za Brazilijo ima 71 tekem in 48 golov, a svetovni prvak ni bil nikoli. Leta 2015 je hotel postati predsednik Fife, pa mu ni uspelo.
Titi Camara, Gvineja
Tudi nekdanji napadalec Saint-Étienna, Lensa, Liverpoola, West Hama in Amiensa je postal minister za šport. Potem ko je Camara (1972, Conakry) leta 2006 končal nogometno kariero, se je vrnil v domovino in postal pomembna osebnost. Najprej je bil nekaj tekem trener nacionalne reprezentance, potem ko so ga zaradi slabih rezultatov in prepiranja odpustili, je postal gvinejski minister za šport (december 2010–oktober 2012). Camara je v svoji profesionalni karieri odigral 359 tekem in dosegel 74 golov. Za reprezentanco je v 38 nastopih zabil 23 golov.
Oleg Blohin, Ukrajina
Eden najboljših nogometašev v Sovjetski zvezi je med letoma 1972 in 1988 odigral za reprezentanco 112 tekem in dosegel 42 golov, za Dinamo iz Kijeva pa 432 tekem, na katerih je zabil 211 golov. Potem je postal trener. Vodil je Ukrajino, treniral je grška moštva pa tudi kijevski Dinamo. Ko je bil leta 1998 izvoljen v parlament, je bil še član ukrajinske komunistične partije, a je bil na listi stranke Hromada. Leta 2002 je bil član socialdemokratov in bil spet izvoljen. Zamerili so mu preveč umirjeno držo leta 2013 ob demonstracijah in ruski priključitvi Krima.
