Rajkovim iz Podhoste pri Dolenjskih Toplicah ni bilo z rožicami postlano. Sami niso nikoli tarnali ali prosili za pomoč, zato bi o njihovem življenju v dvesto let stari razpadajoči hiši vedeli le redki, če ne bi novomeški režiser Rok Biček posnel pretresljivega, večkrat nagrajenega dokumentarnega filma z naslovom Družina. Deset let je bila kamera stalni spremljevalec danes 26-letnega Mateja Rajka, njegove hudo bolne matere Alenke in duševno prizadetega brata Mitje.
Film in članek sta jo zadela v dno duše
Ko je prebrala pretresljiv članek o Rajkovih v reviji Zarja in si nato ogledala še film, ki jo je zadel v dno duše, je prostovoljka novomeškega združenja Rdečega križa Nuša Rustja stopila do Bička, svojega bivšega dijaka, in rekla: »Rok, nekaj moramo narediti za Rajkove.« Tako je lani jeseni novomeški Rdeči križ začel akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov na projekcijah filma, sledili so dobrodelni koncert, licitacija likovnih del, zbiranje prispevkov posameznikov, društev, podjetij. Obnova hiše se je začela spomladi, včeraj pa so Rajkovi skupaj z donatorji in prijatelji, ki so jim pomagali, simbolično obeležili vselitev v svetle, čiste prostore z novim pohištvom.
Celovita obnova razpadajoče hiše je bila sprva Matejeva pobožna želja, s posojilom in denarjem od filma mu je predlani uspelo obnoviti streho, za nove tlake, inštalacije, opremo in druge nujne posege je zmanjkalo denarja. »Kuhinjo sem vrgel ven, ker je bilo vse gnilo, hotel sem kupiti novo, a nisem imel denarja. Zato sem kupil le nekaj omaric, da smo imeli vsaj krožnike kam dati,« pripoveduje Matej, ki je moral pri svojih osemnajstih stopiti v čevlje preminulega očeta in sam skrbeti za bolno mater in brata. Ko je stekla obnova hiše, je Rajkovim občina Dolenjske Toplice omogočila, da so štiri mesece živeli pred kulturnim domom v Podhosti v mobilni hiški, ki jim jo je posodilo podjetje Adria dom, in bivalnem kontejnerju, ki ga je priskrbela Uprava RS za zaščito in reševanje.
Pri hiši so delavci najprej opravili rušitvena in gradbena dela, na novo položili tlake, nova so okna, vrata, elektro in strojne instalacije z napeljavo kurjave, zamenjali so talne obloge, opravili slikopleskarska dela, opremili kopalnico, kuhinjo, tri sobe in predsobo. Uredili so kanalizacijo, opaž pri strehi ter poskrbeli za novo ograjo, potrebna bo še zunanja ureditev in fasada na hiši, za katero Matej pravi, da pride na vrsto spomladi in jo bo financiral sam. Obnova je bila ocenjena na nekaj manj kot 42.000 evrov, a nekaj nenačrtovanih, pa vendar nujnih posegov je njeno vrednost na koncu dvignilo na 50.000 evrov, od tega je bilo donacij v materialu in delu za dobrih 18 tisočakov. Pri številnih delih so sodelovali tudi prostovoljci Rdečega križa ter Matej in Mitja po svojih močeh.
Nujna je sistemska rešitev za »drugačne« družine
»Po desetih mesecih številnih aktivnosti lahko potegnemo črto in ugotovimo, da smo akcijo uspešno zaključili,« pravi Nuša Rustja. Na računu Rdečega križa se je nabralo več kot 38.000 evrov donatorskih nakazil, 20 donatorjev je pomagalo v materialu in delu. Kar dvajset krajevnih organizacij Rdečega križa in osem območnih združenj je skupaj zbralo več kot 9000 evrov, z vstopninami in prostovoljnimi prispevki na projekcijah filma po Sloveniji pa se je nabralo 7600 evrov.
Toda z obnovo hiše se akcija novomeškega Rdečega križa ni končala, pravi Rustjeva. Opozarjajo namreč na posebnosti drugačnih družin, ki za normalno življenje potrebujejo več družbene podpore in solidarnosti. »Da se bodo Rajkovi naučili vzdrževati hišo in vzpostaviti vsakdanji red, bodo še naprej potrebovali praktično pomoč. Zato je naš naslednji cilj iskanje primernih sistemskih rešitev za pomoč družinam, ki so drugačne. Tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve se zavedajo, da so finančni transferji eno, drugo pa praktična pomoč, ki jo mnoge družine še bolj potrebujejo. Če nam bo uspelo priti do neke sistemske rešitve, bomo lahko pomagali številnim drugačnim družinam,« pravi Rustjeva.
