Če do nepovratnih sprememb prostora ne bo zavzelo kritičnega odnosa, se nam še slabše piše kot doslej. To ministrstvo nima osnovne naloge, da uslužno dovoljuje pozidave, ampak da prostor varuje pred škodljivimi posegi. Razvoj v prostoru je lahko pozitiven, lahko pa tudi zelo negativen, s čimer že imamo izkušnje. Na primer vetrne elektrarne, ki prinašajo večkratno škodo, koristi za Slovenijo pa nobene. Obstaja namreč alternativa, ki ne uničuje prostora.
Samo strateško najmočnejši argumenti lahko nepovratno spremenijo dele slovenskega prostora. Prostor ne sme biti plen posameznega ministrstva, ampak je dobrina nad vsemi ministrstvi. Različne rabe prostora si namreč pogosto nasprotujejo. Vlada zmeda, kaos. Razne strategije so papir brez vrednosti in upoštevanja. Kapitala ne briga dragocenost nepozidanega prostora za Slovenijo. Gleda samo na svoj, ozek, privatni dobiček. Še posebej škodljivo za Slovenijo je, če so zadaj subvencije. Racionalno, varčno, trajnostno ravnanje s prostorom je za zdaj mrtva črka na papirju. Tretja os na primer do Šentruperta je povsem zgrešena, netrajnostna varianta, brez močne utemeljitve, z veliko izgubo kmetijskih površin in domov. Več kot 100 milijonov evrov cenejša na Arjo vas je prava rešitev. Kdo je sposoben spremeniti napačno odločitev in te evre preusmeriti v znanost in tehnologijo?
Vsake toliko časa se na primer oglasi kmetijstvo z opozorili o nesprejemljivem zmanjševanju kmetijskih zemljišč. Ampak ne kmetijsko ministrstvo, pač pa predvsem uporabniki kmetijskega prostora. Prof. Lobnik iz Biotehnične fakultete je že pred leti s študijo opozoril na nesprejemljivo zmanjševanje kmetijske zemlje in nas soočil tudi s številkami. Medtem ko je v Evropi kmetijskih površin okrog 2000 m2 na prebivalca, jih je v Sloveniji le 800. Humus nastaja stoletja. Na primer v obdobju od 2002 do 2007 smo izgubili 7 ha zemljišč na dan (isti vir). Kako hudo je že na tem področju, kaže tudi klic k streznitvi s sejma Agra.
Organizacije, kot je kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, ki v vseh letih obstoja samo piše in sem pa tja opozarja, si ne upa pa krepko nastopiti v državnem zboru pa proti mlačnim kmetijskim ministrom ali predsednikom vlade. Slednji namreč razprodajajo slovensko zemljo, ker pač to ne gre iz njihovega žepa in nimajo državotvornega pogleda na Slovenijo. Kaj pomaga domovinska vzgoja za mladino, če pa so zgledi na vrhu politike ključni. Tu pa imamo katastrofo (po krivdi stranke DeSUS) prav v ministrstvu za okolje in prostor. Štiri leta.
Na primer: kljub večletnim pripombam na raznih posvetovanjih z udeležbo ministrov in strokovnjakov, da je treba industrijske in poslovne obrtne cone načrtovati za vso državo vnaprej in eno za več občin skupaj, še vedno velja navodilo vlade iz leta 2004, naj si vsaka od 212 občin zgradi svojo cono. Nesposobnost (ali pa podkupljenost; je še kakšna razlaga?) ministrov pač igra glavno vlogo. Nihče drug pa ne ukrepa. Poslancev to tako ali tako ne briga. Pripadajo strankam, stranke so združbe zasebnikov (minimalno 200 za registracijo) in država je legalno privatizirana. Krog je zaključen.
Mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
