Doživljanje anksioznosti prepoznamo po občutku tesnobnosti, živčnosti oziroma pretirani zaskrbljenosti. A četudi so ta občutja doživljajsko neprijetna, so hkrati tudi koristna, saj nam pomagajo, da se izognemo življenjsko nevarnim situacijam in nas motivirajo za reševanje vsakodnevnih težav, pravi mag. Maja Bajt z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Zato je doživljanje anksioznosti po njenih besedah v prehodnih oziroma novih življenjskih situacijah, kot so vključevanje v vrtec, začetek šole, prehod iz osnovne v srednjo šolo, ob selitvi in drugih spremembah v posameznikovem življenju, nekaj povsem običajnega. Kadar pa je anksioznost močna, dolgo traja in moti vsakodnevno življenje, ta lahko postane resna težava, opozarja Bajtova.
Na razvoj anksioznih motenj in depresije vplivajo individualni, družinski, družbeni, okoljski, skupnostni in kulturni dejavniki. Na nekatere nimamo večjega vpliva, na dobro duševno zdravje otrok in mladostnikov pa denimo lahko pomembno vpliva že toplo in spodbudno družinsko okolje ter podporni in ljubeči starši, poudarja Bajtova. Kot še pravi, se lahko anksiozne motnje in depresija pri otrocih ter mladostnikih razlikujejo od odraslih, za obe motnji pa je značilno, da otrok oziroma mladostnik kaže spremembe, ki odstopajo od njegovega običajnega stanja in trajajo nekaj tednov ali več. Obe motnji se lahko odrazita tudi kot nepojasnjene telesne bolečine s ponavljajočimi se glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka, z večjim ali manjšim apetitom kot običajno in spremembami v spalnih vzorcih, težavami z uspavanjem, prebujanjem ali nočnimi morami.
Grizenje nohtov, sesanje prsta
Anksioznost se pri otrocih in mladostnikih izraža zlasti kot nepojasnjen strah pred nekaterimi situacijami, nenehna in nepotrebna skrb, premlevanje, občutljivost za kritiko, hitra osramočenost. Otrok oziroma mladostnik potrebuje nenehno pomirjanje ali tolažbo, zdi se pretirano sramežljiv, se izogiba družabnim dogodkom, lahko joka pred odhodom v šolo, ne želi iti v šolo ali zavrača odhod k šolskim dejavnostim. Prisotne so lahko nervozne navade, kot sta grizenje nohtov in sesanje prsta. Hitro se lahko prestraši, se trese, je nemiren, diha hitro. Lahko kaže tudi vedenja, ki niso običajna za njegovo starost in stopnjo razvoja.
Za depresijo so najznačilnejši žalostno razpoloženje oziroma potrtost, ki traja dlje časa, in zmanjšano zanimanje ter manjši občutek zadovoljstva pri dejavnostih, ki so posameznika navadno veselile. Pri otrocih in mladostnikih se kaže kot umik iz sodelovanja v skupnosti, športu, družbi. Otrok oziroma mladostnik se ne želi družiti oziroma se izogiba družabnim dogodkom, je tišji in manj opazen. Lahko se zdi razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani, ima napade trme ali joka. Ima nepojasnjena obdobja žalosti in se ni zmožen koncentrirati dlje časa. Ne uživa v stvareh, v katerih je užival prej, zdi se manj navdušen in ima težave z odločanjem že pri preprostih odločitvah. Lahko ima manj energije, pojavljajo se stalna občutja krivde ali manjvrednosti.
Priporočila za starše
Na NIJZ so zaradi skrb zbujajočih podatkov o naraščanju anksioznih motenj – o blagih simptomih depresije je poročala skoraj tretjina anketiranih mladostnikov – in velikega razkoraka med deležem otrok in mladostnikov, ki so poročali o simptomih, in deležem, ki je dejansko poiskal strokovno pomoč, nedavno pripravili dve spletni publikaciji s splošnim naborom priporočil za zmanjšanje tveganja za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih od 6. do 11. leta in mladostnikih po 12. letu starosti. Priporočila bodo koristna tudi za starše otrok in mladostnikov z že prisotnimi simptomi, pravi Bajtova in dodaja: »Staršem svetujemo, kako otrokom izražati naklonjenost in sprejemanje, kako se vključiti v njihovo življenje, kako jim pomagati pri vzpostavljanju zdravih navad, podpornih medosebnih odnosih in razvijanju samostojnosti, na kakšen način določati družinska pravila, kako ustvarjati toplo in podporno družinsko vzdušje. Velik poudarek je tudi na spodbujanju zdravega čustvenega razvoja in socialnih spretnosti, kar nedvomno pripomore k dobremu duševnemu zdravju otroka in mladostnika.«
Obe publikaciji imata seznam virov pomoči, kjer lahko starši poiščejo pomoč, kadar zaradi težav v duševnem zdravju pomoč potrebuje njihov otrok oziroma mladostnik ali oni sami. »Če opazite nenadno spremembo v razpoloženju ali vedenju otroka, ga najprej spodbudite k pogovoru, bodite pri tem potrpežljivi in ga zares poslušajte. Če se težave ne izboljšajo, ne oklevajte in poiščite strokovno pomoč,« svetuje Bajtova in dodaja, da naj obiščejo otrokovega zdravnika, šolsko svetovalno službo ali druge, ki so prav tako našteti v publikacijah. Kot še pravi, jih veliko pomoči ne poišče zaradi stigme, še več pa jih težav ne prepozna oziroma jih pripisuje kar običajnim težavam odraščanja.
