Resnicoljuben novinar bi intervju končal malo drugače, kot je to povedal Možina. Dejal bi približno tako: »Sedaj, ko sva strla veliko zrn resnic in neresnic ter povedala nič dobrega o partizanih in vse slabo o komunistih, pa dodajmo vsaj eno dejstvo v njihov prid. Brez partizanskega boja in komunistične revolucije danes ne bi bilo samostojne države Slovenije.« Vsakemu, ki vsaj malo pozna zgodovino 20. stoletja in ima kanček sposobnosti nepristranskega logičnega sklepanja, je jasno, da Slovenije kot države brez revolucije 1941–45 ne bi bilo nikoli.
Če bi v Sloveniji imeli v letih 1941–45 samo partizanski upor proti okupatorju z obrobno vlogo komunistov, bi se konec leta 1944 v Beograd vrnil kralj Peter in danes bi bila Ljubljana središče Dravske banovine ali kvečjemu province Slovenija. Naj spomnim, da je bila enotna odločitev antifašističnih zaveznikov, da se po zmagi nad nacizmom obnovijo vse države v mejah pred začetkom vojne, torej brez sprememb meja, sploh pa ne novih držav. Edina dogovorjena izjema je bilo območje Baltika, v korist SZ in v škodo Nemčije. Meja Jugoslavije z Italijo je bila po koncu vojne politično in vojaško izsiljena, ne brez resnih groženj za spopad z bivšimi zavezniki.
Vsakemu izmed nas je težko priznati resnico, ki nam ni všeč, in še bolj, če nas ekonomsko prizadene.
In resnica je, da brez osvobodilnega upora jugoslovanskih narodov in komunistične revolucije pod Titovim vodstvom ne bi bilo ljudske in kasneje socialistične republike Slovenije. Ne bi bilo nobene teritorialne obrambe, ki je nastala iz strahu jugoslovanskih komunistov po invaziji SZ na Češkoslovaško leta 1968. Brez revolucije bi danes vsi slovenski domoljubi trohneli po zaporih kraljevine Jugoslavije in EU bi to početje podpirala. Dokaz za to vidimo danes v kraljevini Španiji. In Kataloncev je sedem milijonov, njihova gospodarska moč je za štiri Slovenije, Katalonija je večja od skoraj polovice vseh držav sedanje EU, brez bodočih članic, balkanskih mini držav.
Torej, kdor danes obžaluje, da se je v letih 1941–45 zgodila komunistična revolucija, obžaluje, da so nastali pogoji za neodvisno državo Slovenijo leta 1991. Seveda so tudi taki ljudje, ker jim je več do lastnih ekonomskih koristi in privilegijev kot ljubezni do lastne slovenske države. Vsakdo, ki hoče danes biti del oblasti v Sloveniji in Evropi ter sodelovati pri prisvajanju nekoč našega skupnega premoženja, mora obžalovati revolucijo in s tem posledično nastanek države Slovenije.
Edina sprava, ki jo Slovenci resnično potrebujemo, je sprava med predstavniki osamosvojiteljev, partizanov in komunistov. Med osamosvojitelje štejem v prvi vrsti avtorje slovenskega nacionalnega programa, objavljenega leta 1987 v 57. številki Nove revije. Njim sta zveza komunistov in zveza borcev ostro nasprotovali ter grozili s kazenskim preganjanjem. Osamosvojitelji s Pučnikom na čelu so uresničili to, pri čemer je zveza borcev in zveza komunistov zatajila, a priznati jim le moramo izjemne zasluge za nastanek države Slovenije znotraj jugoslovanske federacije. Nobenih osamosvojiteljev ne bi bilo, če prej ni bilo socialistične republike Slovenije v federativni Jugoslaviji. Če tvegam in hudo poenostavim, potrebujemo spravo med Pučnikom, Stanovnikom in Kučanom.
Zavedajmo se, da si svetovni velekapital želi čim manj meja in carin ter čim manj nacionalnih držav. Ko nam, zaradi jezika, prevladujoča angleška imperialna protikomunistična interpretacija zgodovinskih dejstev vsiljuje, da moramo obžalovati revolucijo 1941–45, nam vsiljuje obžalovanje, da je nastala samostojna država Slovenija leta 1991 in potem še cela vrsta mini balkanskih državic. Vsem v Evropi bi bilo ljubše, če bi imeli še vedno enotno Jugoslavijo. Zato se zavedajmo, da nam samostojna država Slovenija ni dana za vedno; že ob naslednji evropski hudi uri je ne bo več, če se omenjena sprava ne uresniči v bližnji bodočnosti. Simbolno to spravo razumem tako, da se na proslavah slovenske državnosti takoj za slovensko aktualno zastavo pojavi slovenska trobojnica z rdečo zvezdo. Brez te tudi sedanje slovenske zastave ne bi bilo. Če pa nam oblast v Sloveniji ni všeč, si moramo priznati, da je taka, kot jo mi na volitvah izvolimo, če se teh udeležimo ali pa tudi ne.
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
