Med prebujanjem me je prešinilo: preroške sanje? Potem sem se čisto predramila. In trčila v realnost. Pa ne samo jaz, tudi Šarec. Pravkar ima pogovore s strankarskimi ministrskimi kandidati, da jih bo spoznal. (Spomnim se njegovih pogledov, ki jih je razkrival kot Pahorjev rival: mandatar bi moral imeti pravico, da bi sam izbral in imenoval svoje sodelavce. A so tudi to samo njegove sanje.) Če bi imel več poslancev, bi lahko imel tudi več svojih ministric in ministrov. Le najti bi jih prej moral, seveda. Tako pa se mora z sprijazniti z dano situacijo. Bo koga, ki mu ga partnerji ponujajo, upal odkloniti? Dvomim. Pa vi? Cerar in Bratuškova mu to možnost jemljeta že vnaprej. V vladi bosta samo pod pogojem, »da sprejme njune ministre in pika«. Kako temu pravimo? Izsiljevanje. Zakaj se potem s kandidati sploh pogovarja ali, kot se reče, jih preverja? Je to samo predstava za ljudstvo? Bilo bi dobro, če bi koga zamenjal. Na primer Katičevo, ki že zdaj vzbuja sume zaradi povezanosti s šaleškim lobijem. Levica pa nas in sebe tolaži, da niso toliko pomembna imena kot to, ali bodo upoštevali koalicijsko pogodbo. To se bo menda videlo že na zaslišanjih.

Sprašujem se, kateri ljudje se odločijo za vstop v politiko. Kakšni so njihove značajske poteze, sposobnosti in motivi. Komu od starih obrazov je bilo v prvi vrsti mar za ljudi. Večini gre bolj zase, za svoje kariere. Lahko jim damo vedeti, da jih v politiki ne maramo več, a se skozi stranska vrata zrinejo nazaj. Na ministrska mesta. Ali pa na spraznjena poslanska mesta. Pred volitvami smo bili priča različnim obljubam (beri: manipulacijam), kam so se izgubile? Če pogledamo samo v bližnjo preteklost: Cerar je obljubljal etičnost in moralnost, pa smo hitro spoznali njegov pravi obraz. Politiki so tudi gradili svojo »prednost« na kritiki drugih strank namesto na prednosti svojih programov. Zdaj pa morajo vse izjave pozabiti (beri: potlačiti) in sodelovati, ker jim nič drugega ne preostane. Pretežno zaradi lastnih koristi. Ko ostanejo po volitvah brez službe, se veselijo privilegijev (beri: poslanskega nadomestila).

Nekateri pa iščejo zase zadostne zaposlitve. V mislih imam Cerarjevo generalno sekretarko vlade, ki razmišlja (oziroma o tem razmišlja tudi njena stranka SMC) o prijavi za varuhinjo človekovih pravic. Ali kot pravi filozof Boris Vezjak: »Ker bi ravno ustavno pravo in varovanje človekovih pravic morali biti v domeni, v katerih je Cerar najmočnejši, je zato poskus, da se na tak način spolitizira institut varuha, še bolj hitro prepoznaven dokaz o sivi mreni, ki mu je zameglila vid: ne le, da o dvigu kvalitete političnega obnašanja ni ne duha ne sluha, še na slabše gre. Si res znamo predstavljati, da bi politična oseba, trenutno celo na mestu generalne sekretarke vlade, kot varuhinja nepristransko rade volje zahajala v spor z apeli policiji in notranjemu ministrstvu, ko bi bilo treba opozoriti na tiste, ki jim je ravno najbolj njena, torej Cerarjeva vlada postavila na kilometre žiletkaste ograje in venomer javno zatrjevala, da policija deluje in je delovala odlično? S tem bi, kakopak, zanikala tudi svoje poprejšnje trditve.« Da ne bo nesporazuma: Cerar in njegova stranka nista v takem in podobnem ravnanju nobena izjema. O SDS raje ne pišem.

Šarec je (še) neznanka. Zdi se mi resen, delaven, zagrizen, vztrajen, dosleden, povezovalen… Pripišem mu tudi etičnost in skrb za ljudi. (Bi lahko bil drugače gasilec?) Manjša »zgovornost« je zame prej prednost, ker sem sita praznega govoričenja. Ali bo sposoben načrtovano uresničiti, je čisto druga zgodba. Kaj bo za nas boljše, tudi. Mu bodo partnerji pomagali? In »konstruktivna« opozicija? SDS že kaže svoje značilne razdiralne poteze, Jelinčič jim kima. On že ve, zakaj.

Polona Jamnik, Bled