Vodja britanskih laburistov Jeremy Corbyn je v nezavidljivem položaju. Še nobenega strankarskega voditelja v britanski zgodovini ni tako dolgo rušila tako močna povezava desničarskih politikov, medijev, organizacij in posameznikov, v kateri sodelujejo celo nekateri člani njegove stranke, ki zagovarjajo propadli Blairov novi laburizem. O še nobenem vodilnem politiku niso desničarski mediji v lasti tajkunov, ki imajo v Britaniji zelo nezdravo orjaško prevlado, širili toliko polresnic, laži in izmišljotin.
Kaj vse je Corbyn zanje že bil in je še, odkar je septembra 2015 postal najbolj demokratično izvoljen strankarski vodja v britanski zgodovini: od simpatizerja teroristov (Ire, Hamasa…) in poosebljenja antisemitizma do grožnje varnosti, ekonomiji in družinam Velike Britanije ter simpatizerja Putina in sovražnika ZDA. Kritizirali in smešili so njegova leta, oblačenje, brado, pričesko in vse drugo. Velika večina politikov bi po vsem, s čimer se je moral soočiti, že davno vrgla puško v koruzo. A Corbyn, 69-letni politični veteran, ki se razglaša za demokratičnega socialista, vztraja in postaja vse bolj priljubljen, posebno med mladimi, potem ko je v politično areno stopil kot protivojni in protijedrski aktivist.
Grožnja državni varnosti?
Te dni ga je notranji minister konservativne vlade Sajid Javid razglasil za eno od največjih groženj britanski državni varnosti, kar je sramotna zloraba ministrskega položaja. Ni pa nič novega. To so vodilni konservativci kot papagaji ponavljali že med kampanjo za lanske volitve. Laburisti na njih niso zmagali, so pa kljub »rdečemu Corbynu« ali, še bolje, zaradi njega dobili 41,9 odstotka glasov, največ po letu 1997. To je samo štiri odstotke manj od konservativcev, zagovornikov neoliberalne ekonomije, ki so se zelo zbali Corbyna in njegovih napovedi o denimo podržavljenju železnic, vodnega, elektro- in plinskega gospodarstva.
Antisemit?
Zato so ga začeli še bolj napadati, žaliti, demonizirati in poskušali diskreditirati, zlasti z obtožbami o antisemitizmu v laburistični stranki in o njegovem domnevnem osebnem antisemitizmu zaradi podpore Palestincem (britanska in tudi evropska desnica podporo Palestincem rada namerno pomeša z antisemitizmom). Česa vse pri tem niso uporabili. Nekoč ugledni časnik Times, ki postaja vse glasnejše desničarsko trobilo, je Corbyna razglasil za zlo, ker se je leta 2010 udeležil zborovanja, na katerem je govornik izraelsko politiko primerjal z nacizmom. Toda govornik je bil Jud, ki je preživel holokavst. Daily Mail je na primer poročal, da je Corbyn v Tuniziji položil venec na grobove palestinskih teroristov, ki so na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 ubili enajst članov izraelske reprezentance, kar je bila največja od vseh laži. Münchenske teroriste so pokopali v Libiji, Corbyn pa se je udeležil komemoracije, ki so jo v Tuniziji organizirali ob obletnici izraelskega bombardiranja Tunizije leta 1985, v katerem je umrlo 47 civilistov.
Res pa je, da je evroskeptik
Edini upravičeni »očitek«, ki ga Corbyn ne more zanikati, je ta, da je evroskeptik. A to je že od vsega začetka politične kariere, kar samo potrjuje njegovo načelnost. Vedno je zahteval takšno EU, ki daje prednost socialnim in delavskim pravicam. Pred brexitskim referendumom je opazno nerad podpiral ohranitev članstva v EU, zdaj pa je zagovornik mehkega brexita. Mnogi nasprotniki brexita bi ga radi prepričali, naj podpre nov referendum, da bi ta podpora postala del uradne politike laburistov. A Corbyn želi najprej zmagati na volitvah, na katerih ga ob zelo verjetnem padcu premierke Mayeve čaka obračun z vse hujšim desničarjem Borisom Johnsonom. Britanci utegnejo imeti pred seboj prvič po veliko letih zelo jasno izbiro.
