Če na zgodbo pogledamo z daljše perspektive, hitro ugotovimo, da z izjemo strela v prazno Draghijevega predhodnika Jean-Clauda Tricheta (dva dviga obrestnih mer v letu 2011) obrestne mere padajo že dobrih 10 let. Desetletje pa je doba, ko se praktično celotna generacija navadi na novo normalnost in ji prilagodi svoje življenje in ravnanja. Še posebej to velja za države. Pretežen del evrskih držav namreč služi z dolgom, saj so investitorji prisiljeni kupovati njihove obveznice z negativnim donosom.
Zdi se, da se je v družbi kar pozabilo na »stare« čase. Mogoče bi bilo celo zanimivo imeti resničnostno oddajo, ki bi ljudstvo pripravilo na nov čas v smislu: »Na vaš depozit pri bankah vam končno lahko obračunamo pozitivne obresti. Vaš obrok za posojilo se vam je ravno povečal za 10 odstotkov, bi mogoče razmislili o prodaji stanovanja oziroma si poiskali bolje plačano službo? Investicija v nov stroj je zaradi višjih obrestnih mer postala nedobičkonosna. Normalizacija na denarnih trgih je vrnila tečaj švicarskega franka vrnila na predkrizno raven. Bi spet vzeli kredit v švicarjih?«
Skratka, primerov »novega« časa je mnogo in dobro za vsakega posameznika je, da se na novo obdobje pripravi. Kot je v navadi za olimpijske igre, bi lahko tudi Banka Slovenije postavila uro, ki bi odštevala dneve in ure do spremembe denarne politike.
Lahko pa se tudi ne zgodi nič in še naprej čakamo Godota. ECB je že nekajkrat spremenila svoja pričakovanja. Potencialnih krivcev za spremembo ni težko najti. Trd odhod Velike Britanije in Severne Irske iz EU, zaostritev trgovinskih vojn z ZDA in obuditev italijanskega odhoda iz območja evra. Če pa bi si vsi izbojevali višje plače in bi dvignili inflacijo, bi zagorele rdeče luči v Frankfurtu in dvig obrestnih mer bi prišel že pomladi. Kateri scenarij ima večjo verjetnost, verjetno ni težko oceniti.
