Te dni v Dolenjem Nekovem dozorevajo fige, z jablan padajo jabolka, na trtah se v modro barvajo grozdi katanje. Vaščani so bili nekoč daleč naokoli znani po pridelavi črnega vina. Danes ni nikogar več, ki bi grozde pobral. Še po drugi vojni je v vasi živelo osem družin, nato je steza, ki je vodila v dolino, postala enosmerna pot. Zadnja družina se je izselila leta 1974.
Kdo bi jim zameril. Z roba vasi so lahko opazovali, kako v dolini rastejo nove hiše s kopalnicami, kako se širi cementarna, kjer vsak mesec dobiš plačo, oni pa še pipe in stikala za luč niso imeli. Makadamsko cesto v vas so zgradili leta 1984. Deset let prepozno. Elektrike še danes ni. Prav tako ne vodovoda. Zgolj snežno bela cerkev kot varuh bedi nad kamnitimi obodi hiš, ki jih skupaj drži le še bršljan.
Leta 1964 se je v vasi rodil zadnji otrok
V petek opoldne se je na cvetočem bršljanu paslo na tisoče čebel. Njihovo brenčanje je bilo tako glasno, kot da bo vsak hip na edini ravnini pod vasjo pristala vesoljska ladja. Vsake toliko je v enem od nekdanjih hlevov zacingljal zvonec. Dve mladi junici sta si v hladu kamna poiskali zavetje pred poletno pripeko. Nato se je mimo z oranžnim robustnim ruskim traktorjem pripeljal Pavel Mavrič. Vesel, da se kdo zanima za njegovo rojstno vas, je povedal, da je bil zadnji otrok, ki se je rodil v tej vasi. Dobesedno. »V eni od sob tiste hiše na vrhu pod cerkvijo, mama bi vam znala bolje povedati,« je z roko pokazal na hišo, ki ima edina še obešene zavese. Junici sta njegovi in kot edini živi duši v vasi skrbita, da se ruševine popolnoma ne zarasejo.
Leta 1966, ko je bil star dve leti, so se odselili v dolino, v zaselek Zagabrca pri Kanalu. Tam nas pričaka njegova mama Marija Mavrič, ki bo letos dopolnila 80 let. »Zjutraj sem koscem še nesla zajtrk, zvečer je bil Pavel že rojen. Ni bilo časa za odhod v bolnišnico, babica je prišla na dom iz Ročinja. Še zdaj hranim izrezek iz časopisa, kjer so pisali o tem. Porod doma je bil že takrat redkost,« Mavričeva nadaljuje sinovo zgodbo. V Dolenje Nekovo se je za nevesto priselila leta 1960. Že takrat so bile polne samo še štiri hiše. »Težko je bilo. Na srečo je moja tašča hodila delat v Italijo in je bila družina bolj napredna, zato smo že imeli v hiši ročno vodno črpalko,« pripoveduje. A perilo so še vedno odhajali prat v »zdenc«. Do najbližjega izvira je bilo 500 metrov, do drugega, ki ni nikoli presahnil, pa več kot kilometer. Ljudje so se preživljali s prodajo lesa, sejali so žito, zaradi sončne lege pa je bila vas posebej znana po sadju. Marija pove, da ji takrat ob odhodu ni bilo posebej težko, veselila se je lepšega življenja. Z možem sta nato kljub delu doma še vedno odhajala v Nekovo reševat vas pred robido. Vedno v upanju, da še ni doživela svojega konca. »Težko pa mi je zdaj, ko sem ostala sama in ko gledam, kako vse skupaj propada. Vas oživi samo še za shod svetega Vida, ki mu je posvečena cerkev,« pravi na pragu hiše s prošnjo, naj kljub težki temi vendarle kaj lepega napišemo.
Praznih 57 slovenskih vasi
Dolenje Nekovo je le ena od 57 slovenskih vasi, v katerih je življenje zamrlo. Po podatkih statističnega urada jih je več kot polovica na Kočevskem in v občini Kostel. Nazadnje je lani brez prebivalcev ostalo naselje Slapnik v Goriških brdih. Na tanki črti obstoja je še najmanj 41 vasi, v katerih sta na prvi dan letošnjega leta živela kvečjemu dva prebivalca. Še več, v Sloveniji je skupaj kar 338 naselij brez otroškega smeha.
Profesor prostorske sociologije dr. Marjan Hočevar pojasni, da problem praznih vasi sega v več dimenzij, poleg tega pa to ni kakšna slovenska posebnost in tudi ne nepovraten proces. Še več, Slovenija v evropskem merilu ne velja za državo z zelo visoko deruralizacijo. »Nisem 'biologist', ampak določenih naravnih trendov ni mogoče ustaviti,« pravi. Tudi zato meni, da razne državne spodbude k zajezitvi praznjenja vasi ne morejo biti uspešne, saj je izvor problema demografski. Manj je rojstev, več je odseljevanja, ljudje opuščajo kmečki način življenja. A na drugi strani je prav kmetijstvo tisto, ki lahko te vasi znova oživi. »Uspešnost je večja takrat, kadar se v te vasi priseljujejo mlajši, z namenom ukvarjanja s kmetijstvom ali pa, kar so novejši trendi, s samozaposlitvijo različnih vrst. To je dolgoročno edina perspektiva,« razloži sociolog.
Da usoda teh vasi z odhodom zadnjega prebivalca ni dokončna, dokazuje tudi praksa. Lani je krivulja srčnega utripa znova vzvalovila v treh izpraznjenih vaseh, v Laze pri Oneku (občina Kočevje) pa so se po več kot desetletju priselili kar štirje prebivalci. Za lani povsem izpraznjeno vasico Slapnik v Brdih pa se zanima britanska javna televizija BBC, ki želi posneti obnovo vasi. »Z dogovori smo tako daleč, da se že dogovarjamo za odkup nepremičnin,« razkriva briški župan Franc Mužič.
