S 15 leti sem se s prijatelji prvič odpravil proti Triglavu, kjer smo izmenično zlezli v notranjost Aljaževega stolpa in ga prav tako izmenično zajahali z nogami objeti okoli peterokrake zvezde na vrhu. V kasnejših letih sem se udeležil več seminarjev, od vseh pa so mi najbolj ostali v spominu tisti v Aljaževem domu v Vratih, ki jih je vodil starosta slovenskih planincev, Jeseničan Joža Čop. Dve desetletji smo z mojo skupino od 8 do 12 planincev oblegali Julijske Alpe z vsakoletnim ciljem obiska Aljaževega stolpa, kjer sem bil kar 74-krat, 20 let zapored pa sem ob njem praznoval rojstni dan.
Naj povem, da smo v mladostnih letih hribe doživljali skrajno lepo in z ljubeznijo, čeravno v skromnosti. Planinsko zvezo Slovenije (PZS) pa smo doživljali povsem enovito, počutili smo se enakopravno in v vseh obiskanih domovih smo bili sprejeti odprtih rok, kasneje, v času Aleša Kunaverja (o njem vse najlepše), pa je PZS počasi začela postajati dvodomna, pri nas se je intenzivneje začel razvijati himalaizem in planinci smo k poimenovanju pridobili najrazličnejše pridevnike.
S tem je rasla tudi planinska organizacija, naša zveza, a lepa lesena vila v Ljubljani je še vedno povsem zadostovala vsem potrebam. S počasnim širjenjem našega osnovnega poslanstva, obiskovanja naših gora z nahrbtnikom in v gojzarjih, z gorskim kolesarjenjem, pa z nam starejšim planincem neznanimi feratami, se je začelo tudi razslojevanje pri organiziranosti planinske dejavnosti po sektorjih in ne vem čem vse še.
Najprej je zame boleče odjeknila odcepitev gorske reševalne službe s sedanjim sedežem na Brniku, s poletno dežurno zdravniško helikoptersko reševalno službo, od krovne planinske organizacije. Ne bom preveč udaril v prazno, če rečem, da so ta razslojevanja najprej začutili prav tisti, ki ob nesrečah v gorah nosijo levji delež pomoči, in vse to popolnoma brezplačno, iskreno ljubiteljsko.
Z uvedbo planinske šolske dejavnosti v Bavščici in še kje pa smo tudi v PZS počasi začeli prehajati iz ljubiteljskega planinskega amaterizma v profesionalne, po mojem pridobitniške vode. In tu mislim, da je leglo spora, o katerem je v Dnevniku pisal Silvo Kristan pod zgornjim naslovom.
Prebral sem tudi odgovor Jožeta Rovana, predsednika PZS, ki je, po moje, prav tako kot izbris, birokratski. Sklicuje se na veljavna pravila vodniške komisije PZS, ki da je neposredno zavezana licenci s pridobitvijo zgolj na licenčnem seminarju, ki jo upravičuje s spremembami in novostmi na tehničnem področju, vse z namenom varnejšega vodenja v gore. Za njih nič ne veljajo akademski nazivi in usposobljenost drugje v športu nimajo nobenega vpliva. Kot pijanec plota se oprijemajo licenčne obnove na tri leta.
Predsednik zveze tudi govori o minimalnih stroških kotizacije za usposabljanje, kar pa ni res. Nekaj 100 evrov je za nekoga na PZS lahko minimalen strošek, za drugega v vlogi planinskega društva sploh, če upravlja še kakšno planinsko kočo, pa je lahko ta znesek že nedosegljiv. Nadalje predsednik PZS v odgovoru pravi, da so v okviru PZS za posamezna področja usposabljanja odgovorne komisije in da je to opredeljeno v statutu.
Naj mi bo oproščeno, če razmišljam v smeri, da so dogajanja znotraj PZS s številnimi komisijami in podkomisijami odgovornim ušla iz zdravega razumnega okvira. Če se bo to nadaljevalo, bodo le-te postale same sebi namen in bodo z redno zunanjo denarno pomočjo prešle v samozadostnost.
Res mi je žal, toda kot planinec, ki že 64 let redno plačujem članarino, te stvari in teh dogajanj ne znam in ne morem videti drugače. Gospodje na PZS, skupaj s svojimi komisijami, prosim, malo ustavite svoje konje in jih prizemljite ter namišljeno visoko raven vaših zaslug za visoko stopnjo varnosti obiskovanja gora uskladite s stvarnostjo, kajti tu sta svoje naredili tudi varnejša in popolnejša planinska oprema ter ozaveščenost planincev, nenazadnje tudi boljša opremljenost v naših gorah na izpostavljenih in težavnejših mestih. Vse to skupaj, po moje, doprinese k zmanjševanju gorskih nesreč.
Janez Turk, Dob